Fakultete poleg redno zaposlenih predavateljev že vrsto let vključujejo tudi zunanje strokovnjake, ki s svojim specializiranim znanjem dopolnjujejo in nadgrajujejo študijski program. Kadar je primanjkovalo kadra, so sodelovanja sklepale z zunanjimi visokošolskimi učitelji oziroma zasebnimi visokošolskimi učitelji. Najpogosteje so se pogodbe urejale prek s. p., včasih tudi prek avtorskih oziroma podjemnih pogodb.
Z letošnjim študijskim letom, ki se je začelo 1. oktobra, pa je na številnih članicah nastala zmeda: pogodb prek s. p. ni bilo več mogoče podpisati, kar so fakultete ugotovile po tem, ko se je študijski proces že začel. Univerza v Ljubljani je zato 15. oktobra od pristojnih zahtevala pojasnila – odgovor ministrstva je prišel šele 4. novembra.
Ukinjen status
Zmedo je povzročila sprememba zakonodaje, ki velja od 9. avgusta: novi zakon o visokem šolstvu v 190. členu ukinja status tako imenovanega zasebnega visokošolskega učitelja. Prejšnja ureditev je dopuščala sodelovanje z zasebnim visokošolskim učiteljem, vpisanim v poseben razvid, novi zakon tega več ne določa.
Univerza v Ljubljani poudarja, da je kot javni visokošolski zavod zavezana zagotavljati izobraževalno, raziskovalno in umetniško dejavnost z ustreznimi kadri ter da »univerza ni podjetje, ki lahko sklepa pogodbe s podizvajalci«. Ministrstvo dodatno pojasnjuje, da je izvajanje visokošolske dejavnosti »prepuščeno akreditiranim visokošolskim zavodom, ne pa gospodarskim entitetam, kot je samostojni podjetnik posameznik«. Ker s. p. opravlja pridobitno dejavnost z namenom ustvarjanja dobička, »ne more izvajati visokošolske dejavnosti, niti je kot take ne more registrirati«. Posledica je jasna: univerze ne smejo več sklepati pogodb s honorarnimi sodelavci prek njihovih s. p.
Čeprav zakon velja od 9. avgusta, pred začetkom zimskega semestra ni bilo usklajenih napotkov, kako naj članice uredijo sodelovanja z zunanjimi izvajalci. V praksi so tako številni predavali brez podpisanih pogodb, ker pravna podlaga ni bila pravočasno razčiščena.
Zunanji sodelavci na slabšem
Po 107. členu zakona lahko članice tudi po novem za določen čas povabijo k sodelovanju priznane učitelje, znanstvenike, strokovnjake in umetnike, ne glede na habilitacijo. Sodelovanje se uredi bodisi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas bodisi s pogodbo civilnega prava, torej z avtorsko ali podjemno pogodbo. Zakon hkrati dopušča dopolnilno delo do 20 odstotkov polnega tedenskega obsega pri istem ali pri drugem delodajalcu, če za to obstaja soglasje matične institucije. Z zunanjimi sodelavci, ki imajo status samostojnega delavca v kulturi, pa lahko univerze še naprej sklepajo avtorske ali podjemne pogodbe v okviru registrirane dejavnosti, torej prek s. p.
Pravilo, da plačil prek s. p. ne bo, po pojasnilu ministrstva sicer velja že po prejšnji ureditvi, a dokler uradnih navodil ni bilo, so članice v začetku semestra ostale brez enotne prakse. Prehod na avtorske in podjemne pogodbe pomeni za mnoge honorarne sodelavce nižja neto izplačila. »Pet let sem za isto katedro izvajal predavanja prek s. p. Zdaj mi pravijo, da to ni več mogoče in naj podpišem avtorsko pogodbo. To pomeni več papirologije in bistveno nižji dohodek,« pravi visokošolski učitelj, ki želi ostati anonimen in je doslej predaval kot zunanji sodelavec. »Razumem namen, da se želi preprečiti zlorabo s. p. in prikrita delovna razmerja, a bojim se, da bodo članice tako težje našle dodaten kader, saj se nam predavanje ne bo več izplačalo,« pove.
Institucionalno novi režim prinaša več pravne jasnosti: pedagoško delo v javni službi se odslej ureja prek zaposlitev ali civilnih pogodb, ne več prek s. p. Operativno pa je breme prehoda padlo na članice in zunanje sodelavce sredi semestra, brez pravočasnih navodil. Kako se bo to poznalo pri pokrivanju predmetov in motivaciji zunanjih strokovnjakov, bo odvisno od dveh stvari: ali bodo postopki dovolj preprosti, da ne zavirajo izvedbe, in ali bo neto plačilo pri avtorskih oziroma podjemnih pogodbah dovolj visoko, da sodelovanja ostanejo smiselna.
