V podjetju Visionect, ki razvija naprave na temelju tehnologije elektronskega papirja in rešitve za upravljanje delovnega okolja, so se za poskusno uvedbo štiridnevnega delovnega tedna odločili v oddelku inženirjev aprila letos, potem ko so začeli opažati trend krajšega delovnega tedna v tujini oz. študije s tega področja.

»V ekipi, ki je bila del eksperimenta, smo se dogovorili, da en dan v tednu ne smejo delati, in to je to,« je povedal soustanovitelj Visionecta in tehnični direktor Luka Birsa. Gre za ekstremen primer fleksibilnosti razporejanja delovnega časa, je dejal in dodal, da imajo zaposleni enkrat proste petke, drugič ponedeljek ali sredo - pomembno je, da je delo opravljeno.

Kot je opozoril, ure niso merilo, po katerem bi lahko presojali, ali smo uspešni. »Če si delal 12 ur, je mogoče prej nekaj narobe s tabo, veliko bolj pomembno je, kaj si naredil, kako si naredil in kakšno je tvoje življenje v tem času,« je dejal.

Priznal je, da so se eksperimenta lotili s kančkom dvoma: »Kot podjetje moramo seveda služiti denar.« A v tem trenutku ni videti nobenega negativnega odklona, je dejal in dodal, da je izkušnja skrajno pozitivna.

Zaposleni so v manj časa naredili več, celo več, kot so prej naredili v petih dneh, opaža Birsa. Kljub skrajšanemu delovniku se je produktivnost povečala za 30 odstotkov, zadovoljstvo zaposlenih celo za 50 odstotkov. Zmanjšal se je absentizem, zaposleni so dobili prostor za osebno rast in razvoj, podjetje pa si je s petim dnem zagotovilo rezervo za primer, da bi šlo kaj narobe. »Zagotovo je to dobro za zaposlene, a to je tudi dobro za nas,« je dejal.

Ambasadorka štiridnevnega delovnika Jasmina Alić vidi v štiridnevnem delovniku veliko konkurenčno prednost. »Na dolgi rok prinaša vsem vpletenim - delavcem, podjetjem in državi - velike koristi,« je povedala. Spomnila je na staranje prebivalstva, zaradi česar kmalu ne bomo imeli več delovno aktivnega prebivalstva, ki bi polnil pokojninsko blagajno, in menila, da zdrav delavec na dolgi rok prinese več kot bolan delavec.

Tudi sama je menila, da je končni cilj podjetja, ki se odloči za štiridnevni delovnik, dobiček. To je treba zaposlenim sporočiti, da si bodo znali temu primerno prilagoditi svoje delo, je dejala. Opazila pa je, da niso vsi dobro sprejeli nove organizacije - nekateri so ugotovili, da nimajo zasebnega življenja, ker so po cele dneve v službi, nekateri so se odločili ob petkih še vedno delati, je povedala.

Borut Jeglič iz podjetja Thriverse, kjer imajo štiridnevni delovnik že leto in pol, je povedal, da so se tako odločili na podlagi spoznanja, da je ena od njihovih vrednot svoboda. »Želimo imeti tudi osebno svobodo,« je dejal in pojasnil, da ne beležijo opravljenih ur. »Pomembno je, da dosežemo cilje, kdaj, pa je v resnici čisto vseeno,« je povedal.

Morajo pa vsi zaposleni razumeti, kaj je njihova vloga v podjetjih, je nadaljeval Jeglič. In njihova vloga ni, da od 8. do 16. ure sedijo pred računalnikom, je dejal. Pri tem je kot zelo pomembno izpostavil vprašanje zaupanja, s čimer se je strinjal Birsa: »Dobil sem možnost, da delam malo drugače, podjetje mi zaupa, da bom naredil, kar je treba narediti, če moramo nekaj narediti skupaj, se bom pa tudi jaz prilagodil.«