V Študentski organizaciji (ŠOU) Univerze v Ljubljani so univerzo ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije (MVZI) pred dnevi pozvali k ureditvi digitalizacije obveznih študijskih gradiv. Kot so pojasnili, je namreč raziskava, izvedena med študenti ljubljanske univerze, pokazala, da si kar 95 odstotkov študentov želi, da bi bili učbeniki, praktikumi in druga obvezna gradiva dostopni v digitalni obliki.
To bi, so poudarili v ŠOU, pomembno prispevalo k večji enakosti dostopa, zmanjšanju stroškov študija in modernizaciji visokošolskega prostora. Študentje so prepričani, da morajo digitalna gradiva postati sestavni del študijskega procesa in biti vključena v redne študijske storitve ter ne smejo biti dodatno finančno breme.
Poudarili so, da je uporaba digitalnih naprav pri študiju že postala univerzalna in da več kot 90 odstotkov študentov redno uporablja računalnik ali tablico. »To kaže, da so sodobne učne navade že pretežno digitalne in da mora temu slediti tudi dostopnost gradiv. Kljub široki uporabi tehnologije pa je raziskava pokazala, da digitalna dostopnost obveznih gradiv na UL ostaja nesistematična,« opozarjajo v ŠOU.
Velik in morda tudi omejujoč zalogaj
Prodekanu za pedagoško dejavnost na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani prof. dr. Boštjanu Blažiču se zdi želja študentov po brezplačni elektronski dostopnosti učnih gradiv razumljiva in smiselna. Dejal je, da imajo digitalizirana gradiva kar nekaj prednosti: širšo dostopnost, lažje posodabljanje vsebin in tudi zmanjšujejo stroške, ki jih imajo študentje na primer z nakupom tiskanih učbenikov.
»Digitalizacija omogoča tudi izvedbo bolj fleksibilnih oblik študija, kot sta obrnjeno in sodelovalno učenje. Prednost je seveda že možnost uporabe gradiva na različnih napravah in z orodji za označevanje,« je pojasnil Blažič. Sogovornik kljub temu meni, da bi bila uvedba enotnega in centraliziranega pristopa k digitalnim učnim gradivom velik zalogaj, saj imajo, kot je pojasnil, različne fakultete in študijski programi zelo specifične potrebe glede vsebine in oblike poučevanja, zato bi bil lahko preveč centraliziran pristop tudi omejujoč, zagotovo pa zahteven za vpeljavo.
Prodekan kot oviro vidi tudi avtorske pravice in intelektualno lastnino, različno digitalno pismenost pedagogov in študentov ter digitalno neenakost uporabnikov, denimo v smislu dostopa do ustrezne internetne povezave. Dejal je, da bi bila enostavnejša digitalizacija zgolj obveznih študijskih gradiv, kjer je verjetno osrednje vprašanje avtorskih pravic.
Temeljna literatura še vedno tudi v fizični obliki
Sedanja ureditev, kjer univerza ponuja podporno infrastrukturo, smernice in spodbudno okolje, na primer v okviru Centra Digitalna UL, fakultetam pa prepusti, da same izberejo, kako bodo digitalizacijo izvedle v skladu s svojimi vsebinskimi in tehničnimi zmožnostmi, se zdi Boštjanu Blažiču smotrna.
Prodekan je povedal še, da so na njihovi fakulteti že naredili več korakov v smeri digitalizacije študijskega procesa in da vsi predmeti na fakulteti vključujejo tudi spletno učilnico (e.FE), kjer so študentom na voljo elektronske skripte, predstavitve, gradiva za vaje, videoposnetki predavanj … Dodal je, da imajo kar nekaj učilnic opremljenih s samodejnim sistemom za snemanje predavanj, prek spletne učilnice poteka tudi komunikacija med pedagogom in študenti, omogočena je tudi izvedba spletnega preverjanja znanja, vsa temeljna literatura pri predmetih je še vedno dostopna v knjižnici v fizični obliki.
»Sam kot profesor redno ponujam učna gradiva v elektronski obliki, recimo učbenik in predstavitve s predavanj, kar mi omogoča enostavno posodabljanje gradiv in bolj interaktiven proces učenja. Prek knjižnice pa je mogoč tudi dostop do različnih baz gradiv glavnih svetovnih založnikov, ki obsegajo e-revije s članki, e-knjige in še marsikaj, tako da je včasih virov celo preveč,« nam je zaupal Boštjan Blažič.
O tem, ali razmišljajo o sprejetju strateškega pristopa, ki bo digitalna gradiva uredil kot sistemski standard, in ne kot izjemo ali odvisnost od posameznih fakultet, smo poizvedovali tudi na MVZI, a na naša vprašanja niso odgovorili.
Nujno potrebna sistemska rešitev
Izredni profesor dr. Matevž Dolenc s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (FGG UL) podatek, da si velika večina študentov želi brezplačno dostopna učna gradiva v elektronski obliki, razume kot jasen signal o potrebah nove generacije študentov. Po njegovih besedah digitalna dostopnost pomembno prispeva k demokratizaciji znanja, zmanjšanju finančnih bremen in večji učinkovitosti študija ter hkrati omogoča bolj trajnostno rabo virov, kar je v skladu z zavezanostjo univerze k družbeni odgovornosti in trajnostnemu razvoju.
Sogovornik meni, da je nujno potreben sistemski pristop, ki bi digitalna učna gradiva opredelil kot del uradne izobraževalne infrastrukture. Dejal je, da imata univerza in država pri tem ključno vlogo – ne le pri tehnični izvedbi, ampak tudi pri zagotavljanju kakovosti, avtorskih pravic, finančne vzdržnosti in odprtega dostopa. »Le celovit strateški okvir lahko zagotovi, da digitalizacija ne ostane na ravni posameznih pobud, ampak postane stalnica akademskega okolja,« je poudaril Matevž Dolenc.
Profesor nam je zaupal, da so na FGG UL že zelo zgodaj prepoznali pomembnost prehoda na digitalno izobraževanje in da v okviru e-učilnic omogočajo študentom dostop do elektronskih gradiv, strokovnih člankov, e-učbenikov in video vsebin.
»Sam pri svojem pedagoškem delu redno uporabljam digitalna orodja in elektronske vire, hkrati pa se zavedam, da sta osebni stik med profesorjem in študentom in praktično delo v laboratoriju ali na terenu nenadomestljiv del študijskega procesa. Naš cilj je zato uravnoteženo in kakovostno vključevanje digitalnih vsebin v tradicionalni akademski okvir,« je sklenil Matevž Dolenc
