Pereča problematika (ne)privedb obtožencev iz zaporov je prišla tako daleč, da je ljubljanska okrožna sodnica v eni izmed zadev predlagala, naj obtoženemu sodijo na sodišču, ki je bližje njegovemu zaporu. Sodnica je trikrat zaman poskušala opraviti predobravnavni narok za obtoženega spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ter kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva. Prvič je poskušala prek videokonferenčne povezave s celjskim zaporom, kjer je obtoženi priprt, vendar ji ni uspelo, ker sta obtoženi in zagovornik potrebovala dodaten čas za pripravo obrambe. Drugič je bil narok preklican, ker ni bilo mogoče zagotoviti obtoženčeve navzočnosti, tretjič pa je bila njegova privedba iz Celja v Ljubljano neuspešna, videokonferenčna povezava s Celjem pa zaradi tehničnih težav ni uspela. Zato je sodnica predlagala, da bi naredili izjemo in sojenje zaradi lažje izvedbe postopka preselili na celjsko sodišče. Zapor in sodišče v Celju sta namreč v isti zgradbi in privedba na narok bi bila lažje izvedljiva, čeprav se v praksi dogaja, da obtožencev iz celjskega zapora pravosodni policisti ne zmorejo pospremiti niti nekaj metrov do celjskega sodišča.
Vrhovno sodišče je sodničin predlog zavrnilo, češ da trikratna osebna neprivedba ne predstavlja tako izjemne okoliščine, da bi lahko odstopili od pravil, ki sicer določajo krajevno pristojnost sodišča.
Soglasje ni potrebno
Kot je sodišče zapisalo v sklepu, je sodnica že sama ocenila, da ne gre za kazensko zadevo, ki bi zahtevala številne naroke in narekovala zapletena usklajevanja med vsemi udeleženci postopka. Po navedbah vrhovnih sodnikov ima sodišče na voljo različne mehanizme za zagotavljanje nemotenega sojenja, v tem primeru privedbo obtoženega in izvedbo videokonference. Glede privedbe so zapisali, da ni mogoče napovedati, da obtoženca v prihodnje prav nikoli ne bo mogoče osebno privesti na sodišče v Ljubljano. Kar zadeva videokonferenco pa, da ni »izkazano«, da bi imelo ljubljansko sodišče trajne težave s tehnično opremo.
Odzvali so se tudi na sodničino navedbo, da predobravnavnega naroka zaradi narave vprašanj, ki jih bodo obravnavali, ni mogoče opraviti prek videokonference, če s tem stranke ne soglašajo. »Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi nezmožnost obdolženčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov zaradi kadrovskega primanjkljaja že štelo za dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, zaslišanje prič prek videokonference pa umestilo v okvir načela neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi,« so zapisali in dodali, da enako stališče zastopa tudi evropsko sodišče za človekove pravice.
Številne odpovedi in vse več videokonferenc
Kako pereč problem je nezmožnost sistema, da bi zagotovilo prisotnost obtožencev na sojenju, jasno kaže tudi neusmiljena statistika. Po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij so sodišča v prvih desetih mesecih letošnjega leta odredila 4252 privedb pripornikov ali zapornikov na sodišče. Zapori so opravili 2111 privedb, 872 so jih odpovedali, 1269 pa so jih preklicala sodišča. Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pojasnjujejo, da so odpovedi privedb izključno kadrovske narave in ne morebitne slabe organizacije znotraj posameznih zavodov.
Pravosodnim policistom oziroma paznikom, ki so včasih sami izvajali privedbe, sicer že nekaj časa občutno pomagajo tudi redni policisti. Na ljubljanskem okrožnem sodišču so v prvih devetih mesecih letošnjega leta odredili 1573 privedb, od katerih jih je bilo izvršenih le 577. Od tega jih je kar 292 izvedla policija, 285 pa pravosodni policisti ministrstva za pravosodje, ki so primarno zadolženi za izvajanje privedb.
Zaradi težav s privedbami se je razbohotila tudi uporaba videokonferenc na daljavo, ki je bila včasih rezervirana predvsem za zaslišanja iz tujine in izjemne situacije, v zadnjih letih, še posebno med epidemijo covida in po njej, pa je postala nova normalnost. Do konca oktobra so v slovenskih zaporih opravili kar 2037 videokonferenc s sodišči, uporaba videokonferenc pa je na sodiščih vedno bolj razširjena tudi sicer. Če so na ljubljanskem okrožnem sodišču leta 2017 opravili le 74 videokonferenc (ne le z zapori), so jih lani že 1178, njihovo število pa iz leta v leto strmo, skoraj eksponentno, narašča.
Rezerve in začasne rešitve so izčrpane
Kot opaža predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, se težave z (ne)privedbami iz zaporov vlečejo že od leta 2016 in se ne izboljšujejo. »Ravno nasprotno, iz leta v leto se naglo poslabšujejo in obseg neprivedb je zdaj že takšen, da resno vpliva na normalno dinamiko kazenskih postopkov, torej tistih postopkov, pri katerih so obtoženci bodisi v priporu ali pa na prestajanju kazni,« razlaga Pogačnik, ki meni, da so zdaj izčrpane tudi vse preostale rezerve in začasne rešitve z videokonferencami in pomočjo policije.
»Tudi zagovorniki in obdolženci vedno pogosteje opozarjajo, da ne želijo, da se sojenje opravlja prek videokonferenc, da želijo biti neposredno prisotni, vendar jim iz objektivnih razlogov tega ne morem omogočiti,« opaža Pogačnik in dodaja, da se težave kopičijo. »Veliko je primerov, pri katerih prihaja do večkratnih preložitev narokov, to pa ne vpliva samo na ta segment, torej na nujne, priporne zadeve. Sodnik ima še goro starih neprednostnih zadev, ki se jim, dokler se mu vrtijo nujne, prednostne, ne more posvečati.«
V iskanju novih pravosodnih policistov
Da je pravosodnih policistov in tudi drugega osebja v zaporih premalo, je že dlje časa znano dejstvo, ki ga potrjuje tudi razmerje med zaprtimi in zaposlenimi v slovenskih zaporih. Če je bilo pred 30 leti v zaporih manj zaprtih ljudi kot zaporskih uslužbencev (leta 1995 denimo 0,85 zapornika na enega zaposlenega), pa se je lani to razmerje prvič v zgodovini dvignilo nad dva zapornika na enega uslužbenca.
Pred dneva tednoma so z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij sporočili, da sta zaprisegla dva nova pravosodna policista, kar je seveda le kaplja v morje. Z razpisom, ki se je iztekel sredi oktobra, so na pravosodnem ministrstvu sicer pred kratkim iskali 39 dodatnih pravosodnih policistov, po neuradnih informacijah pa naj bi bili na ministrstvu z odzivom za zdaj zelo zadovoljni. Zato računajo, da se bo kadrovska slika v prihodnosti vendarle nekoliko izboljšala, kar je nujno ne le zaradi trenutnega nevzdržnega stanja, ampak tudi zaradi odprtja novega ljubljanskega zapora v Dobrunjah.
Poklic pravosodnega policista zaradi svojih specifičnosti sicer ni za vsakogar, se je pa s plačno reformo vsaj osnovna bruto plača pravosodnega policista začetnika dvignila s 1219 na 1685 evrov (brez dodatkov). Pregled vseh prejemkov pravosodnih policistov za januar 2025 pa kaže, da skoraj tretjina (32 odstotkov) pravosodnih policistov skupaj z dodatki in nadurami, ki so neizbežne prav zaradi kadrovske stiske, nazadnje prejme od 3000 do 3500 evrov bruto mesečne plače, četrtina jih prejme od 2500 do 3000 evrov bruto, petina pa od 2000 do 2500 evrov. Manj kot 2000 evrov bruto plače je januarja prejelo le 13 odstotkov pravosodnih policistov, več kot 3500 evrov bruto (nekaterim med njimi tudi več kot 4000 evrov bruto) pa je na bančni račun kapnilo devetim odstotkom pravosodnih policistov.
