»Prva ponudba za delo, ki sem jo dobila v Sloveniji, je bilo čiščenje tal v bolnišnici. S tovrstnim delom nimam težav, saj sem ga v življenju že opravljala. Vseeno pa se mi zdi stereotipno, da je za migrantske ženske, ne glede na izobrazbo, predvidena določena vrsta del.« S temi besedami je svojo pripoved o integraciji v slovensko družbo in delovno okolje začela Wafaa Alburai, diplomirana farmacevtka, ki je kot begunka v Slovenijo pribežala iz Palestine. V nadaljevanju svojega nastopa na včerajšnji konferenci o zaposlovanju beguncev je opisala še jezikovne ovire, na katere je naletela pri iskanju službe. Za preprosta dela so predvidene nižje stopnje znanja slovenskega jezika, za farmacevtsko delo pa stopnja C1. To je razmeroma visoka raven, s katero bi lahko imeli na izpitu težave tudi nekateri rojeni govorci slovenskega jezika. Poleg tega Slovenija, kot je ugotovila Wafaa Alburai, uradno nima predvidenih tečajev za tujce za tako visoke stopnje znanja jezika. Sama je doslej opravila tečaj na vstopni ravni, za doseganje višjih ravni pa bo morala vložiti še veliko truda.
Različne izkušnje
Wafaa Alburai, ki je kot raziskovalka v zadnjih letih delovala tudi na Mirovnem inštitutu in na inštitutu ZRC SAZU, kjer je lahko delo opravljala v angleščini, je opozorila na znano dejstvo: slovensko gospodarstvo v zadnjih letih vse bolj potrebuje tujo delovno silo in podjetja delavce iščejo tudi med ljudmi, ki so v Slovenijo prišli kot begunci. A administrativne ovire so v marsikaterem primeru še vedno relativno visoke, tako kot nekoč.
Vendar ne v vseh primerih. »V Sloveniji med delavci ni razlik, vsi imamo enake pravice, vsi si pomagamo in vsi smo dobro sprejeti. Takšna je moja izkušnja,« je občinstvu na konferenci povedala Snižana Semenjuk, begunka iz Ukrajine. Kot pravnica z dvanajstletnim delovnim stažem na sodišču v Ukrajini sicer v Sloveniji ne more delati, saj še ne zna dovolj dobro slovensko in zato, ker še ne obvlada slovenskega pravnega sistema. Zadovoljna pa je z delom v logističnem oddelku podjetja Ikea. Tam je bila na začetku nove delovne poti udeležena v posebnem internem programu, namenjenem delovni integraciji beguncev. »Vsak želi delati v svojem poklicu, ampak na koncu se moraš odločiti in poiskati nekaj drugega. Težko je, če imaš visoko izobrazbo in dobiš nizkokvalificirano delo, ampak razumem, da v Sloveniji ne morem delati kot pravnica,« je povedala v solidni slovenščini. Do znanja slovenščine je gospa iz Ukrajine načeloma prišla nekoliko lažje kot tujci, ki prihajajo iz neslovanskih jezikovnih okolij. Obenem pa je status beguncev iz Ukrajine v evropskih državah urejen bolj enostavno in z manj birokratskimi pogoji od položaja beguncev iz drugih držav. Tudi zato je izkušnja ukrajinskih beguncev v primerjavi z izkušnjami drugih beguncev lahko prijaznejša.
Na konferenci v soorganizaciji urada Združenih narodov za begunce UNHCR, Slovenske filantropije in Gospodarske zbornice Slovenije sta nastopila tudi predstavnika podjetij Ikea in Cosylab. »V beguncih, ki v Sloveniji uživajo mednarodno zaščito, absolutno vidimo velik potencial. Gre pač za delovno silo, ki je na slovenskem trgu dela primanjkuje,« je bila nedvoumna gospa Urška Jarc, kadrovska strokovnjakinja iz Cosylaba. V njenem podjetju so imeli doslej dobro izkušnjo z zaposlitvijo računalniške strokovnjakinje iz Ukrajine, je navedla enega od uspešnih primerov zaposlitve beguncev.
Ministrstva na različnih bregovih
Država je sicer za integracijo beguncev in tujcev pripravila posebno strategijo, v okviru katere so predvideni spoznavni in jezikovni tečaji, je povedal direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve Matej Torkar. Direktorica urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj je pojasnila, da je izvajalcev izobraževalnih programov sicer vedno dovolj, do pred kratkim pa je bilo neustrezno urejeno področje izvajanja jezikovnih izpitov. V zadnji spremembi zakona o tujcih, ki je bila dokončno sprejeta v tem tednu, pa je to področje urejeno nekoliko drugače: več tisoč tujcev bo tako lahko v prihodnje lažje doseglo pogoje za prebivanje v Sloveniji.
Kljub uvajanju nekaterih boljših rešitev za tujce pa pri prosilcih za azil poglavitna ovira ostaja birokratska ločenost statusa azilantov in statusa delavcev, je opozoril direktor Slovenske filantropije Franci Zlatar. Prosilci za azil v Sloveniji lahko delajo, vendar zgolj dokler imajo status prosilca. Ko MNZ prošnjo za azil zavrne, pa morajo ljudje – ne glede na interes delodajalca – državo zapustiti. Če se želijo kot delavci vrniti in nadaljevati delo v Sloveniji, morajo novo prošnjo, tokrat za delo in prebivanje, vložiti na enem od slovenskih konzularnih predstavništev v tujini. Kot smo že večkrat poročali, tovrstnim birokratskim zapletom, ki jih ne doživljajo zgolj azilanti, ampak mnogi tuji delavci, nasprotuje vrsta slovenskih ministrskih resorjev, z gospodarskim in ministrstvom za zunanje zadeve na čelu. Vendar MNZ vztraja pri svojem. Torkar je včeraj zatrdil, da razlog za to ni zgolj varnostno preverjanje tujcev, ampak tudi preverjanje drugih okoliščin ...