»V največjo korist otrok je, da gredo neposredno v (ukrajinske) družine. Če jih bodo zdaj vrnili v tamkajšnji institucionalni sistem, pomeni, da bo poskrbljeno le za njihovo osnovno fizično zdravje, celotni psihofizični razvoj pa bo zanemarjen,« je zaskrbljena Cvetka Kernel, koordinatorica projekta namestitve in oskrbe ukrajinskih otrok. Da je bilo v Sloveniji za travmatizirane otroke, sploh tiste s posebnimi potrebami, zelo dobro poskrbljeno, potrjuje njihov napredek. »Otroci niso vključeni le v naš vzgojno-izobraževalni sistem, temveč tudi v razvojne ambulante. Dva imata individualno spremstvo, donatorji omogočajo njihovo vključevanje v najrazličnejše interesne dejavnosti pod strokovnim vodstvom. Vsa ta strokovna pomoč se bo v primeru njihove vrnitve v institucijo prekinila. Bojim se, da jih čaka prihodnost, ki je z vidika njihovega razvoja popolnoma neperspektivna,« pravi Cvetka Kernel.
Za otroke iz danes porušene sirotišnice v Severodonecku, ki so od začetka maja 2022 nastanjeni v kulturnem domu v Slavini pri Postojni, poleg ukrajinskega osebja skrbijo tudi štiri slovenske vzgojiteljice oziroma pomočnice vzgojiteljic in prostovoljci. Od 20 otrok so tri že posvojili v Ukrajino, dva pa sta šla v razširjeno rejniško družino. Preostale naj bi, morda že spomladi, preselili v obnovljeno ustanovo v Rakošino v Zakarpatski regiji na zahodu Ukrajine. Predstojnica sirotišnice, ki je skrbnica otrok, je urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov o nameri obvestila že decembra lani.
V nasprotju z mednarodnimi konvencijami?
Da bi bila vrnitev otrok v Ukrajino na tej točki nesprejemljiva, saj se otrok ne sme vračati v okolje, kjer vojna še traja, opozarjajo tudi na Slovenski filantropiji. »K temu nas zavezujejo tudi mednarodne konvencije. Četudi naj otroci ne bi bili nastanjeni neposredno na vojnem območju, se postavlja vprašanje, ali je država v vojnem stanju, ko so mnogi njeni mehanizmi ohromljeni ali celo ne delujejo, sposobna narediti vse, da jih zaščiti,« pravi Tina Velišček, vodja dnevnega centra za migrante na Slovenski filantropiji. Ne glede na dogovor z Ukrajino bi morala po njenem Slovenija delovati v najboljšo korist otrok, nasprotovati njihovi vrnitvi ter omogočiti bivanje otrok v Sloveniji, dokler je to zanje najboljše.
»Edina prava pot bi bila, da predstavniki ukrajinskih in naših oblasti najdejo skupni jezik in za otroke poiščejo možnosti rejništva ali posvojitve. Ali jih bomo po vseh travmah, ki so jih že doživeli, poslali nazaj zaradi nekih bodisi državnih bodisi osebnih interesov?« je jasen tudi Sandi Curk, poveljnik regijskega štaba civilne zaščite za Notranjsko, ki je lani prejel nagrado državljan Evrope prav za projekt pomoči ukrajinskim sirotam in beguncem. Ukrajinske oblasti so med vojno mednarodne posvojitve sicer formalno prepovedale.
Na dokončni odgovor Ukrajine še čakajo
Dan Juvan, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, priznava, da jih omenjeno dogajanje skrbi, saj so dolžni zasledovati otrokovo največjo korist, od ukrajinskih oblasti pa ne dobijo natančnih in zanesljivih informacij. Hkrati pa izpostavlja posebni pravni položaj Slovenije, ki ukrajinsko sirotišnico le gosti, čeprav pri nas nimamo takšnega institucionalnega načina skrbi za otroke kot Ukrajina, saj gre za preživet model.
Kot pravi Juvan, so že organizirali sestanek, ki so se ga udeležili vsi vpleteni, predstavniki ministrstev za socialne zadeve ter za vzgojo in izobraževanje, Slovenske filantropije, visokega komisariata Združenih narodov za begunce, urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov, Dijaškega doma Postojna ter Ukrajine. »Še enkrat smo jih prosili za bolj natančne informacije in tudi, da ti otroci ostanejo v Slavini vsaj do izteka šolskega leta, ker so vključeni v vzgojno-izobraževalni program. Odgovora še nismo prejeli, upamo pa, da bo pozitiven in da bomo prejeli vse verodostojne informacije, kam naj bi ti otroci šli.«
Odgovore ukrajinskega veleposlaništva v Sloveniji še čakamo.
