V zadnjem času, še zlasti pa po epidemijji covida-19, se povsod po svetu povečuje število razprav o skrajšanju delovnega časa, vse več držav in podjetij pa poskusno zmanjšuje število tedenskih delovnih ur in spremlja učinke takšnega ukrepa. Možnost skrajšanje delovnega časa predvideva tudi  koalicijiska pogodba Golobove vlade. V njej je zapisano, da bi »v dogovoru s socialnimi partnerji spodnjo mejo fonda ur za polni delovni čas postopoma znižali na 30 ur tedensko ob nespremenjeni 40-urni zgornji meji, kar bi delodajalcem omogočilo skrajšanje polnega delovnega časa, zaposlenim pa polne pravice iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas«.

Urad za makroekomske analize in razvoj (Umar)j je pred dnevi objavil analizo 'Delovni čas in opravljene delovne ure v luči možnega skrajšanja', v kateri ugotavlja predvsem pozitivni vpliv krajšega delovnega časa na zdravje in počutje zaposlenega. Rezultati dosedanjih analiz iz tujine naj bi ob tem na makro ravni pokazali pozitivni učinek na zaposlenost, na ravni podjetij pa v nekaterih državah tudi na rast plač in produktivnosti. Po drugi strani pa skrajšanje števila delovnih ur za polni delovni čas odpira številna še neodgovorjena vprašanje glede prilagoditve plač, doseganja zadostne produktivnosti in vpliva na gospodarsko rast.

Krajši delovni čas je rezultat ekonomskega uspeha

V večini držav EU, med drugim tudi v Sloveniji, je zakonsko določenih največ 40 delovnih ur na teden, izjeme so Francija (35 ur), Belgija (38 ur) in Nemčija z 48 urami.  Na Umarju ugotavljajo, da je v zadnjih letih  značilen »dolgoročni trend postopnega zmanjševanja dejansko opravljenih delovnih ur«. Nanj med drugim vplivajo povečevanje vključenosti žensk na trg dela, porast krajših in fleksibilnejših oblik dela, povečevanje deleža starejših v delovni sili, spremembe v sektorski sestavi gospodarstev ter zahteve po boljšem usklajevanju delovnega in prostega časa.

Tako v Sloveniji kot tudi v povprečju držav EU se je med letoma 2008 in 2019 število opravljenih tedenskih ur zmanjšalo za 2,5 odstotka. V Sloveniji so se opravljene delovne ure v tem obdobju zmanjšale v vseh dejavnostih z izjemo kmetijstva, najbolj pa v poslovanju z nepremičninami, prometu in gostinstvu.

Na Umarju ugotavljajo, da je delovni čas pomemben dejavnik kakovosti življenja, skrajševanje delovnega časa pa način prerazdelitve učinkov višje produktivnosti, ki je rezultat tehnološkega napredka in ekonomskega uspeha. Tako ne preseneča, da v gospodarsko razvitejših državah z višjo produktivnostjo zaposleni praviloma delajo manj kot v slabše razvitih.Slovenija po produktivnosti na opravljeno delovno uro dosega 84 odstotkov povprečja EU in sodi med države, ki običajno tedensko opravijo nadpovprečno število delovnih ur. Na to sicer vpliva tudi dejstvo, da se v Sloveniji odmor za malico v nasprotju z ostaimi državami šteje v delovni čas in da je razširjenost dela s krajšim delovnim časom razmeroma skromna.

Tako kot drugod po svetu se tudi v Sloveniji želje aktivnega prebivalstva po povečanju opravljenih delovnih ur v zadnjih letih zmanjšujejo. Delež oseb, ki želijo zvišati število opravljenih delovnih ur, se je z 28 odstotkov v letu 2015 prepolovil na 14 odstotkov v letu 2021, kar je po oceni Umar povezano s postopnim izboljšanjem razmer na trgu dela, boljšimi zaposlitvenimi priložnostmi in povečevanjem nadurnega dela zaradi pomanjkanja delovne sile.

Medtem pa je po drugi strani delež oseb, ki bi želele delati manj ur, od leta 2020 močno porasel. Na Umar ocenjujejo da močnega in nenadnega skoka v tem deležu ne moremo povezati samo z večjo obremenjenostjo zaposlenih zaradi pomanjkanja delovne sile, temveč tudi s spremembami v dojemanju razmerja med delovnim in prostim časom, ki se je v času koronske krize očitno močno spremenil.

Zmanjšanje stroškovne konkurenčnosti

Obsežna študija OECD iz leta 2022 o vplivu skrajšanja delovnega časa na produktivnost, zaposlenost in plače kaže, da so učinki ob previdni vpeljavi reform lahko pozitivni. Tako teoretične kot empirične študije pravijo, da zmanjšanje običajnega obsega delovnega časa oziroma opravljenih delovnih ur in vpeljava fleksibilnejše ureditve delovnega časa lahko pozitivno vplivata na izboljšanje nematerialne blaginje zaposlenih. Manj ur dela povečuje zadovoljstvo zaposlenih in izboljšuje njihovo počutje, prav tako pa izboljšuje spanje, zmanjšuje stres, težave s spominom in simptome izgorelosti ter omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.

Medtem ko naj bi krajši delovnik glede na ekonomske študije prispeval tudi k rasti zaposlenosti, pa na Umarju ocenjujejo, da v Sloveniji v obdobju velikega pomanjkanja delovne sile ne moremo pričakovati, da bi delodajalci tak ukrep podprli. Izjema bi, kot pravijo, lahko bile le dejavnosti, kjer so zaradi pomanjkanja delavcev že zdaj prisiljeni v krajšanje delovnega ali obratovalnega časa.

Avtorji raziskav so po drugi strani zaskrbljeni tudi za zagotavljanje ustrezne ravni dohodka posameznika, S krajšanjem delovnega časa bi se namreč  ob enaki ravni plač povečali stroški dela na opravljeno delovno uro  Če bi v Sloveniji prišlo do skrajšanja zakonsko maksimalno določenega delovnega časa s 40 na 30 ur tedensko, kolikor predvideva koalicijska pogodba, bi prišlo do kar 25-odstotnega povišanja najnižje urne bruto postavke, to pa bi bilo za marsikatero podjetje nevzdržno. 

Skrajšanje števila delovnih ur za polni delovni čas odpira tudi vprašanje doseganja zadostne produktivnosti in vpliva na gospodarsko rast. Prispevek delovnih ur k rasti BDP je namreč že zdaj negativen in bi se v primeru zmanjšanja tedenskih delovnih ur še povečal. 

Enoten model ni primeren za vse

Morebitnim negativnim učinkom na produktivnost in zaposlenost pa se lahko države po oceni OECD ob previdni in postopni vpeljavi omenjenih reform, hkratnim ukrepom za spodbujanje produktivnosti in zmanjšanjem vpliva na stroške dela v veliki meri izognejo. Po navedbah ekonomskih študij je predpogoj za krajšanje delovnega časa večja produktivnost zaposlenih, ki bi se jo dalo doseči z aktivno politiko usposabljanja za zmanjševanje pomanjkanja spretnosti in znanj na trgu dela,  temeljito reorganizacijo načina dela, povečevanjem plač v skladu s produktivnostjo in enakomerno porazdelitvijo dohodka..

Omenjena študija OECD poudarja, da je pri vpeljavi reform delovnega časa treba med drugim upoštevati specifike posameznega gospodarstva, izhodiščno dolžino delovnega časa, izbiro ustreznega časa vpeljave reforme (v času robustne gospodarske rasti) in usklajenost s socialnima partnerjema. Strokovnjaki opozarjajo tudi, da so učinki krajšanja delovnega časa v veliki meri odvisni od vrste dejavnosti in proizvodnje, kar med drugim zahteva veliko fleksibilnost pri uvajanju krajšega delovnega časa. Enoten model tako morda ni primeren za vse.

Ne glede na številne pomisleke na Umarju menijo, da bi bilo podobno kot v drugih državah tudi v Sloveniji smiselno izpeljati pilotni projekt s poskusnim uvajanjem krajšega delovnega časa na vzorcu podjetij s podrobnim spremljanjem učinkov,.