»Bil je naš prekaljeni kolega, ki nikoli ni zavrnil dela. In tudi naš prijatelj, ki je rad pomagal vsem, četudi ni šlo za službo. Naprej se je uveljavil v črni kroniki. Veljal je za človeka terena; informacije in zgodbe je iskal iz prve roke. Vedel je, kaj pomeni preverjanje virov. Kasneje se je povsem posvetil zunanjepolitičnim temam. Zanimal ga je širni svet, veliko ga je tudi prepotoval, poročal je s številnih koncev in krajev. Veliko časa je preživel na nemirnem Balkanu, poročal z Bližnjega vzhoda, s prvih bojnih linij tamkajšnjega krvavega konflikta, bil je poleg, tudi na Tahrirju ob arabski pomladi … Spomnimo se ga kot mirnega, preudarnega in načitanega člana Večerove ekipe. V redakciji je veljal za glas razuma, ko so po svetu ali doma divjale krize, je Bercko razmišljal hladnokrvno, kdo bi mislil, da celo flegmatično. Znal je presoditi in njegove ocene so se izkazale za pravilne,« so med drugim zapisali v medijski hiši Večer.

Novinarji in uredniki se ga bomo spominjali tudi po tem, da je bil mentor številnim mladim novinarjem in ekipni igralec, ki nikoli nikogar ni puščal zadaj, so dodali.

»Novinarstvo in časnik Večer sta mu pomenila ogromno, vse. Kljub bolezni je delal in pisal tako rekoč do zadnjega, nič mu ni bilo težko. Še v začetku avgusta je objavljal analitične članke, ki so se žal izkazali kot zadnji. Z boleznijo se je spoprijel realistično, a obenem pogumno, optimistično, brez predaje, še te dni smo si z njim izmenjali ohrabrujoča sporočila. Odšel je veliko prezgodaj. Odličen novinar, urednik, ki je znal delati z novinarji, krasen človek, član naše ekipe. Ker vedno je bila zanj naša novinarska ekipa prva, najpomembnejša,« so zapisali na Večeru.