Ministrstvo za okolje in prostor je Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ) prižgalo zeleno luč, da v svojih kotlih poleg velenjskega lignita sežiga še do 12,5 odstotka uvoženega premoga. V minulem tednu so v Šoštanju prejeli odločbo ministrstva ter novo okoljevarstveno dovoljenje, ki dovoljuje tak sosežig.
V Premogovniku Velenje so se, kot smo razkrili, že sredi poletja začeli dogovarjati za uvoz večjih količin premoga. Odločitev našega edinega premogovnika o uvozu premoga je na prvi pogled presenetljiva, saj so zaradi energetske krize cene tega energenta prebile rekorde. Trenutno je namreč borzna cena premoga približno 19 evrov za gigadžul, kar je natanko sedemkrat več, kot sme za velenjski lignit Premogovniku Velenje plačevati TEŠ.
Cena je določena
samo za velenjski lignit
Ta odločitev je na videz nerazumna tudi zato, ker je Premogovnik Velenje, kot je včeraj razkrilo Delo, na robu bankrota. V lanskem letu so pridelali več kot 36 milijonov evrov izgube. Ključna težava je prav uzakonjena cena premoga: TEŠ za lignit Premogovniku Velenje plačuje 2,75 evra za gigadžul. »Z vsakim prodanim gigadžulom imamo približno 3,05 evra stroškov, kar pomeni, da z vsakim prodanim gigadžulom ustvarimo minus,« je za Dnevnik pred časom pojasnil direktor Premogovnika Velenje Janez Rošer. Cena je določena do leta 2038. Logika je pravzaprav preprosta: če hoče TEŠ rentabilno poslovati, mora Premogovniku Velenje plačevati 2,75 evra za gigdžul, ampak premogovnik s tem ustvarja izgubo. Tudi zato je družbi v interesu, da se cena v zakonu popravi – a to bi bila dolgoročno medvedja usluga TEŠ, ki prav tako posluje na meji rentabilnosti.
Pogodba med družbami HSE, TEŠ in Premogovnik Velenje določa ceno zgolj in samo za odkup velenjskega lignita, ne določa pa cene, po kateri lahko TEŠ od premogovnika odkupi (drug, uvožen) premog, so potrdili v družbi. Premogovnika Velenje tako nič ne omejuje pri tem, da bi premog, ki ga bo sicer drago kupil na trgu, skupaj z maržo in stroški še dražje prodal TEŠ. Tako bi lahko premogovnik kratkoročno rešil svoje poslovne bilance. Medtem ko jim izkop lastnega premoga predstavlja izgubo, bi jim uvoz dražjega energenta lahko prinesel nekaj dodatnih prihodkov.
Povsem nasprotno pa velja za TEŠ: cena premoga je bila v času gradnje šestega bloka zakonsko določena zato, da bi se družba TEŠ zavarovala pred dodatnimi neobvladljivimi stroški, predvsem pa, da bi država, ki je dala poroštva za TEŠ 6, zavarovala svoj proračun. TEŠ je sicer lansko poslovno leto zahvaljujoč poravnavi z ameriško korporacijo GE končal z dobičkom. Vsej skupini HSE – vključno s TEŠ – pa za zdaj nekaj likvidnostne varnosti ponuja vladni zakon o poroštvih: vlada je predvidela državno poroštvo za družbe Gen energija, HSE in Geoplin za kritje posojil, najetih za zagotavljanje likvidnosti. V tem morda lahko najdemo tudi odgovor na nikoli docela pojasnjeno vprašanje, zakaj premog uvaža Premogovnik Velenje in ne TEŠ sam. V HSE so zapisali le, da je premogovnik pogodbeni dobavitelj premoga za TEŠ. »TEŠ ostaja osredotočen na obratovanje, v redno nabavo premoga ne bo vstopal,« so dodali.
Uvozna operacija v teku
V TEŠ so medtem že začeli predpriprave na sosežig uvoženega premoga. Da bi se prepričali, ali je uvoženi premog sploh mogoče sežigati v šoštanjskih kotlih, so v minulih dneh velenjskemu lignitu testno dodali indonezijski premog. V naslednjih dneh bodo preizkusili še dve različni vrsti premoga. Po naših neuradnih informacijah še premog iz Bosne in Hercegovine, tako iz Federacije BiH kot iz Republike Srbske. Od kod bodo uvažali premog, se bodo v premogovniku odločili po koncu tega testnega obdobja. Kdaj bo to, niso navedli. »Iščemo tudi druge opcije, ki so na voljo,« so še zapisali v družbi. Tega, kakšne so druge opcije, niso pojasnili.
Nedvomno se jim mudi. Ob zaostrovanju energetske krize je vlada naročila vsem sistemskim energetskim družbam – med temi je tudi državni premogovnik –, naj povečajo količino strateških zalog energentov. A temu v Velenju, kot kaže, niso kos. V Dnevniku smo v preteklosti že večkrat izpostavili tudi absurdno situacijo, da bo edini državni premogovnik premog za svojega edinega odjemalca raje uvozil, kot pa bi ga izkopal sam. Generalni direktor Rošer trdi, da to ne gre čez noč, saj priprava novega odkopnega polja zahteva najmanj tri leta in približno 200 dodatnih zaposlenih. Še lani je politika v Šaleško dolino pošiljala signale, da se bo odkop premoga postopno zmanjševal, zato je treba zmanjševati tudi število zaposlenih – nato pa nas je vse skupaj presenetila energetska kriza in povsem spremenila načrte. »Zato je danes zelo zahtevno obrniti ta trend,« je dodal. V družbi so že zaposlili rudarje iz Bosne in Hercegovine, pogovori potekajo tudi za rudarje iz Severne Makedonije. Premog trenutno kopljejo z dveh odkopov, enega od teh so zagnali šele minuli teden. Še eden bo začel delovati v novembru. Kljub temu pa »glede na tehnične in kadrovske zmogljivosti ocenjujemo, da ne moremo preseči 2,7 milijona ton izkopanega lignita na leto«, so jasni v družbi.
