Brnik. Da bo nekoč letalska mehaničarka, je bila Rosana Kolar trdno odločena že v šestem razredu osnovne šole. Veliko je brala, in ko je nekega dne v reviji zasledila zapis o poklicu letalskega mehanika, so se ji misli ves čas vračale k članku. »Ko sem bila stara enajst let, so nas v šoli začeli spodbujati k razmišljanju o poklicni prihodnosti, in takrat sem vedela, da bom nekoč delala v letalskem hangarju,« se spominja Kolarjeva, ki zase pravi, da se je že kot majhna punčka razlikovala od vrstnic. »Svoj prosti čas sem preživljala odvisno od navdiha, najraje pa sem se zunaj s fanti igrala kavboje in indijance. Čeprav mi je mama vztrajno nosila barbike, sem jim takoj postrigla lase in se raje prepustila kopanju lukenj v pesku za igro z avtomobilčki,« v smehu zaupa sogovornica, ki je odraščala v Slovenskih Konjicah.

Po končani srednji strojni šoli v Celju, za katero pravi, da ji je dala odlične osnove in trdne temelje iz matematike in fizike, se je vpisala na študij strojništva letalske smeri na ljubljanski fakulteti za strojništvo in se preselila na Vrhniko. Ob gostovanju na nekem mednarodnem tekmovanju v Združenih državah Amerike je prvič sedla na letalo kot potnica in se po končanem študiju pred dobrimi šestimi leti zaposlila v brniškem podjetju Adria Tehnika. V njem ob baznem in linijskem vzdrževanju letal skrbijo tudi za šolanje letalskih tehnikov, in čeprav so šefi Rosani sprva ponudili pisarniško delo, je ponudbo odločno zavrnila. Sledila je svojim sanjam – postati vzdrževalka letal v hangarju. Kot pomočnica letalskega mehanika je sprva opravljala najpreprostejša dela letalskega vzdrževanja, kasneje se je seznanila še z ostalimi fazami dela, lani pa je pridobila svojo prvo licenco B1 za letalskega mehanika za tip letal airbus A320 family.

Predsodki o poklicih
je ne zanimajo

Kako je skrbno urejeno mladenko, ki si lase vsako jutro rada splete v kiti, v vselej hrupnem hangarju, polnem različnih tipov letal, medse sprejela ekipa moških sodelavcev? »Nič drugače kot vsakega začetnika: prišla sem v podjetje, morala sem se izkazati ter pokazati svoje pluse in minuse. Potem so fantje ocenili, ali sem oseba, s katero bi lahko sodelovali. Nič posebnega ni bilo, bil je to standardni postopek za vse nove delavce,« se spominja Rosana in poudari, da se v moškem kolektivu zelo dobro počuti. »Če je nekdo dober v tem, kar počne, spol ne igra vloge.« Sodelavcem je hvaležna, da so ji potrpežljivo predali znanje in izkušnje, kavic pa jim kot edina ženska v kolektivu ne kuha. »Medtem ko se moški del ekipe odpravi na malico, si sama običajno skuham zeleni čaj in proste minute namenim sproščanju ob igricah na telefonu ali odgovarjanju na elektronska sporočila,« Kolarjeva opiše svojo navado.

Njen delovnik običajno traja od 7. do 15. ure, glede na zahtevnost dela se lahko tudi podaljša. »Za varno in udobno potovanje nad tlemi je ključen prav vsak med zaposlenimi. Moje delo v hangarju je podobno kot v avtomehanični delavnici, le da je povezano z odpiranjem in zapiranjem raznih panelov, preverjanjem komponent, njihovim podmazovanjem, sestavljanjem in pripravo na vgradnjo,« pojasni sogovornica.

Te dni se največ posveča delu na krilih letala. »Ko pripeljejo letalo na vzdrževanje, se pregleduje njegova notranja struktura. Podobno kot v avtomobilu imajo namreč tudi komponente znotraj letala svoje cikle oziroma intervale pravilnega delovanja,« doda Rosana. Napak si ne sme privoščiti, sicer pa delo vseh mehanikov vselej preverita še vodja skupine in inšpektor z najvišjim nivojem znanja.

Delu v hangarju je
podobno kot v rudniku

Na vprašanje, kaj ji je pri delu najbolj všeč, Rosana izstreli, da prav vse po malem. »So stvari, ki jih znam narediti zelo dobro, in so stvari, ki jih šele spoznavam. Področje podvozja letala mi denimo še ne leži najbolje, saj je povezano s hidravliko, komponentami večjih mas in procedurami, ki so zame še neznan teren,« je skromna edina ženska, zaposlena v hangarju podjetja, ki daje delo 240 zaposlenim.

Delo v hangarju se ji zdi podobno kot v rudniku: »Ko greš enkrat v notranjost letala, prideš ven konec meseca.« Fizičnih obremenitev se je že navadila, zato njeno telo danes potrebuje krajšo regeneracijo kot nekoč. Tega, da je med vzdrževalnimi deli v mislih ves čas pri stvari, ne skriva, prav tako ne, da v trenutku, ko sede v avto in se odpelje domov, pozabi na svoj poklic: »Na glas si navijem glasbo in ne razmišljam o ničemer. Te dni največ poslušam Aretho Franklin, ko potrebujem poživitev, pa najraje prisluhnem zasedbi Queen.«

Kolarjeva pove, da so skoraj vsi njeni prijatelji iz letalskih krogov, z nekaterimi so skupaj študirali, zato dobro poznajo njeno delo. »Ostalim o svojem poklicu včasih raje zamolčim in rečem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z vzdrževanjem,« v smehu zaupa zgovorna mladenka. Tudi v domači kuhinji se dobro znajde, pa tudi sicer se rada sama loteva vsega, kar potrebuje v življenju. Pravi, da ne mara biti odvisna od drugih. Njeni konjički v prostem času so branje knjig, ukvarjanje s fitnesom, kolesarjenje in supanje. V vrhniškem stanovanju, ki si ga deli s sostanovalcem, jo razveseljuje kar šest muc. »Na začetku je bilo precej pestro, odkar so se navadile, da od njih pričakujem red, pa ni težav. Lepo sobivamo. Zelo dobro poznajo zvok mojega avtomobila in ko se pripeljem na dvorišče, takoj stečejo pred vhodna vrata in me vesele pričakajo,« piko na i našemu srečanju postavi Rosana Kolar.

Naziv inženirka leta 2022, s katerim so jo minuli teden okronali na slavnostni prireditvi v Cankarjevem domu, ji pomeni čast in upanje, da bo njeni poti sledilo čim več mladih deklet, ki se bodo opogumile za tehnične poklice.