Vasilij Polič se je kot najstarejši od treh bratov Polič rodil leta 1940 v Novem mestu. V mladih letih se je posvečal športu, bil je večkratni slovenski in jugoslovanski mladinski prvak v teku čez ovire. Leta 1962 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1986 je postal vrhovni sodnik, pozneje še vrhovni sodnik svetnik, leta 2010 se je upokojil. Poleg številnih pravnih razprav je napisal 23 leposlovnih del, denimo Sago o Poličih ter Spolno življenje lipicancev, v zgodbah pa združeval erotiko, pravo, politiko, zgodovino in vesolje. Ne nazadnje je bil tako kot brat Radko tudi igralec – nastopil je v celovečercu režiserja Andreja Košaka Zvenenje v glavi. Bil pa je tudi ljubiteljski glasbenik ter sodeloval s tamburaškima skupinama Dupljak in Prifarski muzikanti. O njem je režiser Boris Jurjaševič posnel dokumentarni portret, v katerem ga je upodobil kot »nevsakdanjega in otroško dobrega človeka«.

Vasko Polič je bil človek, ki je rekel bobu bob, in ni je bilo teme, ki se je ne bi dotaknil v svojih knjigah, pa naj je šlo na najokrutnejše umore, politike ali spolnost. Kot sodnik je od blizu spoznal najtemnejše plati življenja. »Kdor ni doživel kriminala, sploh ne ve, v kakšni deželi pravzaprav živi. Ne pozna ene od njenih krutih, a prav tako resničnih plati,« je dejal za Nedeljski dnevnik in ob tem dodal, da so »umori res povezani z alkoholom. Morda je to bolj vtis zaradi dolgoletnih izkušenj kot statistika, a se mi zdi, da je manj nasilja, kjer se toči pivo, ob vinu kri že raje zavre, žganica je še nevarnejša, slovita šmarnica pa je sploh poglavje zase.«

Tema njegovih književnih zgodb je bila tudi politika, čeprav o politikih ni imel visokega mnenja: »Preveč sem videl, izkusil. Podtikanja, zavračanja, očitki, nizki udarci, nesramni govor, hotene in naključne provokacije, nagajanja in medsebojna obmetavanja ter celo odkrito sovraštvo. Srce me boli, ko vidim, da smo še danes tako zelo daleč od one želene demokracije. Od nje se celo oddaljujemo. Je le papirnata, nič v korist vseh državljank in državljanov.« V svoji romanizirani biografiji Peklenska taverna je podobno opisal pritiske, ki jih je bil deležen v času službovanja na vrhovnem sodišču. Kot je zapisal, je bilo najhuje leta 2000, ko je še ne imenovana vlada Andreja Bajuka na vrhovnem sodišču tožila parlament, ker niso dobili zadostne podpore: »Dva meseca sem mogoče vsega skupaj spal nekaj ur. Pa dodajva še pritiske, spletke, lobiranja, vse je vrelo v strankarski politiki in v pravosodju. Vrhovno sodišče je kljub vsemu obdržalo 'kmečko' pamet in delalo po zakonih in ustavi. Na preizkušnji so bile iskrenost, logika, zakonitost, vljudnost, sprejemljivost, učinkovitost, končno sama ustavnost.« V svojih knjigah je opisal mnogo politikov, med njimi Milana Kučana, za katerega je zapisal, da je »vedno ironičnega duha, a na prijeten način. Nekoč mi je svetoval, naj se kar držim svoje boemske ciganske narave, saj bom zaradi nje postal marsikaj – le politik ne.« O Sergeju Kraigherju pa je zapisal, da je bil »zelo bister, inteligenten, sem ter tja je lahko postal osoren. Pa mu tega nisi mogel zameriti, brž se je znal nasmejati, pošaliti in se pridružiti zabavi.«

Poličeve knjige so bile posvečene tudi seksu in ženskam, o katerih je menil, da so »vir življenja. Ženska je fantastična, čustvena. Je občudovanja vredno tenkočutno bitje. Jaz jih razumem, ker imam sam žensko dušo. Ljubezen pa je lahko večna, nadnaravna, celo posmrtna. Nekaj mora ostati. Nekaj mora iti v vesolje.«