Ko so z novelo zakona o kazenskem postopku pred dobrimi desetimi leti uzakonili predobravnavne naroke in možnost sporazuma priznanja krivde, so hkrati tudi omejili vlaganje in izločanje dokazov. V preteklosti se je namreč dogajalo, da je obramba, predvsem v primerih, ko je bilo zastaranje realna možnost, nalašč zavlačevala in taktizirala tudi z vlaganjem dokaznih predlogov in izločanjem dokazov ter na ta račun podaljševala kazenski postopek. V zakon so zato zapisali, da je treba vse dokaze predlagati že na predobravnavnem naroku, sodnik pa nato praviloma do glavne obravnave lahko že odloči, katerim bo ugodil in katerim ne. Obramba je imela tudi po novi ureditvi še vedno možnost, da je naknadno podala dokazne in druge predloge, zahtevala izločitev predsednika senata in izločitev dokazov, vendar le pod pogojem, da je sodišču prepričljivo utemeljila, zakaj tega ni mogla storiti že prej. Tako je bilo vse do leta 2019, ko so z novelo ZKP obvezo po predlaganju in izločitvi dokazov na predobravnavnem naroku omilili. Po novem obrambi ni treba več utemeljiti, zakaj dokazov ni predlagala ali jih izločala že prej, temveč je dovolj, da sodišče prepriča, da ne gre za »očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic«. Kot v neformalnih pogovorih povedo nekateri tožilci, je milejši standard obrambi dal bolj proste roke, zaradi česar v posameznih primerih (pri zlorabah gre za izjeme in ne pravilo) ponovno prihaja do zavlačevanja, ki pa ga je težko dokazati.

Ne gre za sistematične zlorabe

Prav na to so v času sprejemanja zakonodaje opozarjali na vrhovnem državnem tožilstvu, kjer so menili, da nova ureditev »ne omogoča dovolj jasne razmejitve med utemeljenimi predlogi in tistimi, ki so usmerjeni k zavlačevanju postopka oziroma zlorabi pravic«. Pri Banki Slovenije, ki je sodelovala pri strokovnem usklajevanju, pa so opozarjali, da bo sprememba pravil glede vlaganja in izločanja dokazov vodila do podaljšanja kazenskih postopkov. Toda pretehtalo je stališče odvetniške zbornice, ki je pravosodnemu ministrstvu predlagala, naj vendarle omili omejitve za naknadno navajanje dokaznih in drugih predlogov. Enakost orožij in pravica do obrambe sta v kazenskih postopkih ključnega pomena.

Čeprav je od posameznih tožilcev mogoče slišati pripombe k aktualni ureditvi, pa na vrhovnem državnem tožilstvu mirijo, da »z okrožnih državnih tožilstev zaenkrat ne poročajo o konkretnih primerih, ki bi predstavljali takšno problematiko, da bi jo bilo treba nasloviti«. Tako na vrhovnem tožilstvu ocenjujejo, da ne gre za sistematične zlorabe oziroma sistematično težavo.

Kazensko sodstvo ni
v optimalni formi

Na pravosodnem ministrstvu sicer napovedujejo, da bodo letos začeli prenovo zakona o kazenskem postopku, za katerega praktično vsi v pravosodju ocenjujejo, da je že zastarel. Pred celovito prenovo pa naj bi ZKP doživel še eno izmed številnih novel. ZKP naj bi tako priredili novejši praksi ustavnega sodišča, tako na področju uporabe tehničnih sredstev kot tudi glede varovanja pravic posameznikov na sojenju, in ga prilagodili v prid učinkovitejšega reševanja kazenskih zadev, ki se nanašajo na hujše oblike kriminala. Bolj konkretni za zdaj še niso. Ob odprtju sodnega leta je pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan napovedala, da se bodo v drugi polovici leta sistemsko in celovito lotili prenove procesne in organizacijske zakonodaje na kazenskopravnem področju.

Slednje je eno izmed področij, ki v zadnjih letih ni optimalno. Na okrožnih sodiščih, kjer sodijo obdolžencem hujših kaznivih dejanj (gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen najmanj treh let), so denimo še leta 2016 rešili malenkost več kazenskih zadev, kot so jih prejeli (101-odstotno obvladovanje pripada). Ob koncu leta so našteli 3959 nerešenih zadev, povprečen čas reševanja pa je tedaj znašal 13 mesecev. Kot je razvidno iz letnih poročil vrhovnega sodišča, se je število nerešenih primerov na okrožnih sodiščih do konca leta 2021 dvignilo že na 4827, čas reševanja se je podaljšal na 16,6 meseca, reševanje pripada pa je bilo le še 89-odstotno. Še bolj izrazito se je poslabšala slika daleč največjega slovenskega okrožnega sodišča v Ljubljani. 

Priporočamo