Na ministrstvu za finance so izhodišča premoženjskega davka na stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča spisali z glavnim ciljem podpore stanovanjski politiki in urejanju stanja na stanovanjskem trgu. Stranski učinek naj bi bila razbremenitev plač na račun zelo optimistične ocene, da naj bi novi davek prinesel do 600 milijonov evrov prihodkov.

Izhodišča so različni strokovnjaki, združenja, organizacije in ostala zainteresirana javnost označili za zgrešena, saj bi bil takšen davek nepravičen, nesorazmeren, z več vidikov verjetno ustavno sporen, davčna stopnja previsoka, vodil bi v izogibanja in lahko celo v višje najemnine. Predvidenih ciljev torej ne bi dosegli oziroma ne v želeni meri.

Eden ključnih pomislekov se nanaša na to, da bi bile iz obdavčitve v celoti izvzete stanovanjske nepremičnine, v katerih lastniki živijo, ne glede na njihovo vrednost in velikost. Takšna oprostitev bi najbolj šla na roko lastnikom večjih in vrednejših nepremičnin ter tistih na dražjih lokacijah, v katerih sicer živijo. Povrhu tega ne bi več plačevali niti sedanjega davka od premoženja (plačuje se za nepremičnine, večje od 160 kvadratnih metrov, in vsako naslednjo), ki bi ga vlada zaradi delnega podvajanja ukinila.