Po uničujočem revizijskem poročilu računskega sodišča o učinkovitosti sistema okoljskih dajatev za rabo vode naj bi zdaj na ministrstvu za naravne vire in prostor pripravili nabor potrebnih ukrepov. A kaj ko računsko sodišče na enake pomanjkljivosti – denimo nepregledno porabo sredstev vodnega sklada – opozarja že celi dve desetletji, na ministrstvu pa vse do danes niso ukrepali. Bo tokrat res drugače?
V minulih tednih smo v Dnevniku poročali o spornem načinu razdeljevanja evropskih sredstev, ki Sloveniji pripadajo prek mehanizma za okrevanje in odpornost za naložbe v protipoplavne ukrepe. Ugotovili smo, da na direkciji za vode občin, s katerimi so sklenili sporazume o izvedbi naložb, ki so podlaga za porabo dobrih 300 milijonov evrov evropskih sredstev za protipoplavne ukrepe, niso izbrali prek javnega povabila, kot to predvideva načrt za okrevanje in odpornost. Prav tako smo ugotovili, da je med izbranimi 34 občinami kar 15 takih, kjer območij pomembnega vpliva poplav sploh ni, kar je sicer eden od kriterijev, ki jih v zvezi s temi naložbami določa načrt za okrevanje in odpornost. Ne na direkciji ne na pristojnem ministrstvu za naravne vire nam doslej niso znali natančno pojasniti postopka izbora teh občin, minister Uroš Brežan pa je na podlagi našega poročanja in vprašanj pred dobrim tednom sprožil izredni notranji revizijski nadzor za ugotavljanje pravilnosti postopkov.
A takšna netransparentna poraba sredstev na področju upravljanja voda pri nas očitno ni nič nenavadnega. Prej nasprotno, saj je računsko sodišče v nedavnem revizijskem poročilu o učinkovitosti sistema okoljskih dajatev za rabo vode med drugim ugotovilo, da ministrstvo sredstev vodnega sklada ne upravlja učinkovito: »Ministrstvo ni učinkovito upravljalo zbranih sredstev iz okoljskih dajatev za rabo vode, ker ni ustrezno načrtovalo porabe sredstev sklada za vode niti ni ugotavljalo in ocenjevalo predvidene stopnje izvedbe projektov ter pripadajočih odhodkov v posameznem letu, da bi s tem ocenilo in načrtovalo obseg razpoložljivih sredstev za dodelitev in izvajanje novih projektov.«
Prav tako je ministrstvo, kot ugotavlja računsko sodišče, sredstva iz vodnega sklada porabljalo brez določitve prioritet in mimo kakršnih koli kriterijev. »Ministrstvo prioritet porabe sredstev sklada za vode nima določenih v nobenem od veljavnih aktov. Kriteriji izbire projektov, ki so se financirali iz sredstev sklada za vode, niso bili določeni, zato tudi ni zagotovljeno, da so v program sklada za vode vključeni projekti, ki bi bili z vidika reševanje poplavne ogroženosti oziroma kakovosti stanja voda najbolj nujni,« so zapisali na računskem sodišču. Povedano drugače, računsko sodišče ugotavlja, da ministrstvo ni predpisalo prioritet in kriterijev porabe sredstev, kar pomeni, da lahko ministrstvo ta sredstva teoretično porablja povsem arbitrarno.
Ministrstvo:
pripravljamo odziv in ukrepe
Zadnje revizijsko poročilo o učinkovitosti sistema okoljskih dajatev za rabo vode je računsko sodišče objavilo konec minulega leta, sama revizija pa se nanaša na obdobje od začetka leta 2016 do konca leta 2020. V tem obdobju so bile odgovorne osebe ministrstva, pristojnega za upravljanje voda, ministrica za okolje in prostor v vladi Mira Cerarja Irena Majcen, minister za okolje in prostor v vladi Marjana Šarca Jure Leben, njegov naslednik v isti vladi Simon Zajc ter minister za okolje in prostor v vladi Janeza Janše Andrej Vizjak.
Danes področje upravljanja voda sodi v resor ministrstva za naravne vire in prostor pod vodstvom ministra Uroša Brežana, ki mu je računsko sodišče na podlagi revizije naložilo pripravo načrta aktivnosti za izvedbo celovite prenove sistema dajatev za rabo vode. A ko smo ministrstvo nedavno zaprosili za komentar ugotovljenih neučinkovitosti sistema okoljskih dajatev za rabo vode, so bili s pojasnili s skopi. »Ministrstvo v zvezi z ugotovitvami računskega sodišča iz revizijskega poročila pripravlja odzivno poročilo, ki ga bo v roku posredovalo računskemu sodišču. V njem bodo določene tudi potrebne aktivnosti za odpravo pomanjkljivosti,« so zapisali.
Zgodovina se ponavlja
Toda računsko sodišče učinkovitost upravljanja sredstev vodnega sklada preverja že vse od njegove vzpostavitve pred približno dvema desetletjema in v vseh dosedanjih revizijah opozarja na domala enake nepravilnosti. Že v revizijskem poročilu o izvajanju zakona o vodah za obdobje od leta 2002 do konca leta 2006, ki je izšlo leta 2008, je računsko sodišče denimo ugotavljalo, da ministrstvo za okolje in prostor ni »pregledno določilo ciljev in prioritet rabe sredstev zbranega vodnega povračila v okviru sklada za vode, ciljev in prioritet porabe sredstev zbranega vodnega povračila pa ni določilo glede na vrsto rabe vode, za katero so bila sredstva zbrana /.../«. Tudi takrat je računsko sodišče ministrstvu naložilo pripravo odzivnega poročila, za odpravo nepravilnosti in nesmotrnosti pa je podalo vrsto priporočil, a na ministrstvu nekaterih ključnih pomanjkljivosti vse do danes niso odpravili. Zgodba se je nato ponovila leta 2013, ko je računsko sodišče v reviziji izvajanja zakona o vodah v letih 2009 in 2010 ugotavljalo, da se v vodni sklad niso vplačali vsi prejemki, »poraba sredstev pa ni temeljila na vnaprej določenih ciljih, merilih in prioritetah za določitev projektov, ki se financirajo iz sklada za vode, zaradi česar niso izvedeni ustrezni ukrepi urejanja vodotokov in s tem niso ustrezno zmanjšane posledice naravnih nesreč«.
Neučinkoviti tudi pri
pobiranju dajatev
Ugotovitve računskega sodišča v zadnji reviziji učinkovitosti sistema okoljskih dajatev za rabo vode kažejo tudi, da je sistem dajatev (še vedno) neučinkovit tudi na strani zbiranja dajatev, ki se stekajo v vodni sklad. To posledično pomeni, da se v vodni sklad nateče manj sredstev, kot bi se jih moralo, ministrstvo pa zato razpolaga z manjšim obsegom sredstev za ukrepe, ki se financirajo iz vodnega sklada, kot so protipoplavni ukrepi. Eden od primerov, kjer računsko sodišče prepoznava neučinkovitost na strani pobiranja dajatev, je plačevanje vodne pravice: »Imetniki vodnih dovoljenj še vedno ne plačujejo vodne pravice, ker ministrstvo več kot 18 let od poteka zakonskega roka ni pripravilo predloga izvršilnega predpisa, ki bi določil podrobnejša merila za določitev roka, načina in višine plačila za vodno pravico /.../.« Še en primer neučinkovitosti na strani zbiranja sredstev se nanaša na področje odvzema vode iz javnih vodovodov, kjer ministrstvo še vedno ni zagotovilo doslednega plačevanja vodnega dovoljenja za rabo vode: »Ministrstvo ni izdalo predpisa, v katerem bi določilo količinski prag, od katerega je treba za odvzem vode iz javnega vodovoda pridobiti vodno dovoljenje, zaradi česar se vodno dovoljenje za rabo vode iz javnega vodovoda ne plačuje, ne glede na količino odvzete vode.«
Vsi ti primeri kažejo, da je sistem plačevanja dajatev za rabo vode zelo pomanjkljiv, proračun vodnega sklada pa bistveno manjši, kot bi bil, če teh nepravilnosti ne bi bilo. A namesto da bi te nepravilnosti odpravili – in te naloge, kot opozarja tudi samo računsko sodišče, ni opravila nobena vlada v slabih dveh desetletjih – bomo zdaj protipoplavne ukrepe financirali od drugod: z evropskimi sredstvi iz načrta za okrevanje in odpornost. Ironično je, da je prejšnja vlada pri pripravi načrta za okrevanje in odpornost tarnala prav nad nezadostnimi domačimi sredstvi. »Letni prilivi v vodni sklad so prenizki, da bi zagotavljali investicijski potencial glede na potrebe,« je vlada Janeza Janše zapisala v načrt za okrevanje in odpornost. Dodatna evropska sredstva za protipoplavne ukrepe so seveda dobrodošla, a kaj ko računsko sodišče slovenske vlade že dve desetletji opozarja, kako bi lahko ta sredstva povečali oziroma preprečili njihovo nekontrolirano odtekanje, pa tega doslej ni uredil še nihče.
