V volilnih programih strank, ki imajo po Dnevnikovi javnomnenjski anketi največ možnosti za preboj v parlament, izstopata dva projekta: drugi blok Nuklearne elektrarne Krško (NEK 2) – ter posvetovalni referendum o njem – in hidroelektrarne na srednji in spodnji Savi. To podpirajo vse stranke razen Levice. Vsi obljubljajo nadgradnjo elektroenergetskega omrežja. Največ pa stranke opletajo z obnovljivimi viri energije (OVE) in »zelenim prehodom«. Slednje je predvsem populizem, opozarja profesor Rafael Mihalič, vodja laboratorija za preskrbo z električno energijo in nekdanji dolgoletni predstojnik katedre za elektroenergetske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. »Pri veliki večini gre v znatnem delu programa za ušesom 'okoljsko ustrezno prepariranega in prestrašenega' volilca všečno govorjenje. Nič konkretnega, bom kar direkten, prodajanje megle,« komentira. »Odločitev za smer oziroma strategijo oskrbe države z energijo je definitivno v domeni politike. Niso pa v domeni politike razvoj tehnologije in znanstveni preboji v prihodnje. Nekateri namreč obljubljajo nekaj, za kar se sploh še ne ve, kdaj in ali bo to uporabna tehnologija v naslednjih, recimo, dvajsetih letih. To je zavajanje,« opozarja, misleč na obljube o hranilnikih energije in malih jedrskih reaktorjih.
V NSi najbolj konkretni, v PoS in SDS energetiko (skoraj) ignorirajo
NSi ima najbolj razdelan energetski del programa, gotovo zato, ker je infrastrukturni minister Jernej Vrtovec iz vrst krščanskih demokratov. Obljubljajo zeleni prehod, postopno opuščanje rabe premoga in zmanjševanje uvozne odvisnosti od fosilnih goriv. »Naš cilj je, da Slovenija postane neto izvoznica električne energije,« so suvereni. To bi omogočili, kakopak, z OVE in NEK 2. Pri tem so zelo natančni: »Nazivna moč drugega bloka mora znašati vsaj 1000 MWh energije. Vse upravljalske pravice NEK 2 morajo ostati v lasti Republike Slovenije. Ekonomske pravice NEK 2 morajo biti prednostno na voljo slovenskim državljanom. Vsak Slovenec mora imeti možnost postati investitor,« so navedli.
Izpostavljajo lažje umeščanje OVE v prostor in podporo razvoju hranilnikov. »Študije kažejo, da v Sloveniji s kombinacijo OVE lahko zagotovimo 8 teravatnih ur električne energije in toplote,« so zapisali. Program so namenili tudi razvoju samooskrbnih sončnih elektrarn, kar je precej ironično, saj je prav ta vlada njihovemu razvoju zadala uničujoč udarec. Povsem so ignorirali težave, ki pestijo podnebni sklad, ki je nedavno ostal brez sredstev za subvencije, ter zatrdili, da podpirajo finančne sheme, ki omogočajo investicije v OVE. Razmislili bi o združitvi elektrodistribucijskih podjetij. »Naš cilj je, da je uporabnik v vsakem trenutku od najbližje e-polnilnice oddaljen največ 20 minut. Priložnost vidimo v vozilih z gorivnimi celicami s pogonom na vodik,« so navrgli.
Povsem nekonkretni so v SDS; postopen prehod na OVE, vlaganja v trajnostne, zanesljive in varne proizvodne vire, NEK 2, racionalizacija delovanja javnih služb na področju prenosa, distribucije in organiziranja trga z električno energijo so besede, s katerimi so opravili z energetsko prihodnostjo države.
KUL: Novi sekretarji, skladi in zakoni
V LMŠ so poleg Levice edini, ki so v programu omenili revitalizacijo zasavske in šaleške regije ter pravični prehod zaradi prenehanja uporabe premoga. Omenjajo še imenovanje državnega sekretarja za podnebna vprašanja ter oblikovanje javnega infrastrukturnega sklada za izvedbo energetskih projektov. V SD stavijo na ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti javnih in zasebnih stavb ter obvezno gradnjo energetsko pasivnih in samooskrbnih novogradenj. »Potrebna bodo velika investicijska vlaganja v elektrodistribucijske sisteme za povečanje njihove robustnosti, jakosti in naprednosti,« so zapisali. Glede virov sredstev niso zapisali nič konkretnega. O denarju je razmišljal drug člen koalicije KUL, SAB: »Vzpostavili bomo tretji energetski steber za hitrejši prehod na zeleno obnovljivo energijo. S posebnim zakonom bomo ustanovili podjetje in mu dodelili koncesijo, s katero bomo pospešili gradnjo proizvodnih objektov zelene energije. Zakon bo določil regije, območja in zemljišča, na katerih bo mogoče brez dolgotrajnih postopkov hitro zgraditi večje proizvodne kapacitete,« pravijo. V nasprotju z NSi podpirajo gradnjo NEK 2 v obliki modularnih blokov. V Levici se zavzemajo za opustitev rabe premoga do leta 2030. »Investicije državnih energetskih podjetij bomo usmerili v širjenje kapacitet za izkoriščanje sončne, vetrne in geotermalne energije ter hranilnikov,« pravijo. Sprožili bi program solarizacije streh z državnim sofinanciranjem. O virih sredstev pa v svojem slogu: »Breme podnebne tranzicije bodo nosili tisti, ki so imeli od obstoječega kapitalističnega modela v preteklosti največje koristi, najmanjše posledice pa bodo čutili tisti, ki jih je obstoječi sistem pustil revne.«
Tudi v Gibanju Svoboda bi javne površine namenili OVE, pospešili bi solarizacijo. Prenovili bi energetsko in okoljsko zakonodajo ter olajšali izvajanje investicij. »Z vsemi razpoložljivimi ukrepi bomo omilili učinke rastočih cen energentov in energije za gospodinjstva in gospodarstvo,« obljubljajo. Zmanjšali bi vlogo zemeljskega plina ter okrepili energetsko učinkovitost s poudarkom na javnih stavbah. »Ukinili bomo obvezen priklop na plinsko omrežje za ogrevanje v individualnih novogradnjah ter intenzivirali spodbujanje zamenjave ogrevalnih naprav na fosilna goriva z napravami na OVE.«
Pomanjkanje konkretnih rešitev
»Zeleni prehod je floskula, ki ne pove ničesar, je dovolj meglena, da lahko z njo opletaš po mili volji. Omenjanje tega kaže na pomanjkanje konkretnih rešitev,« je jasen Mihalič. Takih floskul je veliko. V NSi so denimo zapisali, da lahko s »kombinacijo OVE zagotovimo 8 teravatnih ur električne energije in toplote«. »Kaj zdaj? Elektrike ali toplote? Formulacija ne pove nič. Podobno kot če bi rekli, da bomo za slovensko prehransko neodvisnost pridelali 100 ton krompirja in trave,« opozarja sogovornik.
Pozdravlja projekte NEK 2, hidroelektrarne na Savi in prenovo elektrodistribucijskega omrežja v programih, vse to Slovenija nujno potrebuje. Mali modularni reaktorji (SAB) ne bodo komercialno dostopni prej kot v naslednjem desetletju. Postopnemu opuščanju premoga pa se ne bo mogoče izogniti že zato, ker ga bo v Šaleški dolini zmanjkalo. »Zmanjševanje uvozne odvisnosti od fosilnih goriv se lepo sliši, vendar; kako?« se sprašuje Mihalič. »Slovenska energetska mešanica vsebuje močno nadpovprečen delež naftnih derivatov. Tega ni mogoče nadomestiti čez noč,« pravi.
Predloge LMŠ in SAB o državnem sekretarju za podnebna vprašanja in nacionalnem infrastrukturnem skladu, o tretjem energetskem stebru ter novem koncesionarju opisuje kot »metanje denarja skozi okno in odlagališče odsluženih politikov«. Podobno za lase privlečeno vidi tudi idejo SD o obvezni gradnji pasivnih in samooskrbnih novogradenj. »Naj to počne tisti, ki si lahko privošči, naj dajo za to subvencije, prisiliti narod, da plačuje nekomu všečne ideje, pa je nemoralno in arogantno,« je jasen. Obljuba Gibanja Svoboda o omilitvi učinkov rastočih cen energentov je gasilski ukrep. »Vzamejo ljudem in jim dajo nazaj za plačevanje položnic za plin in elektriko. Naloga države je, da na dolgi rok zagotovi poceni energente družbi. Ne s prekladanjem iz votlega v prazno,« je jasen.
