Peke potice se je Nataša Kne, tudi mojstrica peke Podbreške potice, naučila od mame. Kot pove, je bila že kot otrok vedno zraven in z zanimanjem spremljala, katere sestavine je uporabljala, kakor tudi samo tehniko priprave. »Včasih smo potico pekli še v krušni peči. Tudi moja tašča peče odlične potice in mi je dala že marsikateri nasvet,« pove sogovornica, ki je bila pred dnevi tudi nagrajena za najbolj inovativno potico. Zdaj tradicijo počasi predaja naprej, v smehu pa pripomni, da so vsi njeni »učenci« veliko boljši jedci.
Potica je zgodba skozi čas
Ker je potica praznična jed, meni, da bi s pogosto peko razvrednotili njen pomen. »Sodi na praznično mizo in to je le nekajkrat na leto, za božič, veliko noč, vaški semenj, morda pomembno obletnico, poroko, cerkveni praznik,« pove Knetova, ki prav posebno ljubezen goji do tradicionalne slovenske potice, ki je povezana s prostorom in časom slovenskega človeka. »Tudi do potice s sestavinami, ki so bile na voljo in so botrovale kasnejši rabi ustaljenih osnovnih sestavin,« pove in pri tem doda, da jo še posebej zanima čas, preden se je uveljavil ustaljen osnovni recept, denimo recept z vaniljo, rumom in limonino lupinico v testu ali recept z vaniljo, cimetom, rumom v nadevu mnogih potic in preden je sladkor kot sladilo nadomestil med. Tudi zato lahko že med pogovorom začutimo, da sogovornica potico razume kot njeno popotovanje skozi prostor in čas. Načrtno se odpove medu kot večstoletnemu osnovnemu sladilu, da je potica rahla. »Ga pa še vedno dodam v manjši količini za prvobiten okus, lahko se doda tudi cvetni prah. Naši predniki so večinoma uporabljali, kar je bilo takrat na voljo v slovenski kuhinji oziroma na domačiji in v naravi, divjini. Potrudim se, da čim več sestavin pridobim iz domačega okolja in divjine,« pove in doda, da potico peče le za največje praznike in v osnovi ohranja hišni recept.
Ker živi v okolju s pravimi gozdnimi kostanji, vsako leto speče vsaj eno kostanjevo potico. Tudi lešnikovo, orehovo, makovo, pehtranovo, ocvirkovo in Podbreško potico. »Tudi sicer je kostanj zelo blagega okusa in lahko, še posebej s kvašenim testom, postane neizrazit, zato ga je potrebno pri potici podpreti z drugimi sestavinami. Pri tem je potrebno paziti, da se kostanjev okus ne zaduši,« pove in doda, da je v zmagovalno potico kot osnovno začimbo dodala navadno kumino. »Mnogi navajajo, da je navadna kumina najstarejša evropska začimba in zagotovo tudi ena najstarejših začimb v slovenski kuhinji, ki je bila v preteklosti tako kot danes zelo dostopna in razširjena. Je dobra izbira k nežnemu kostanju. Pravijo tudi, da je zaščitnica žensk, poleg tega vsesplošno ugodno vpliva na človekovo telo, predvsem prebavo.«
Lepo potico je veselje pogledati
Vsaka gospodinja s strahom jemlje potico iz pečice, saj težko predvidi ali je peka dejansko uspela. Kot pove sogovornica, se mora za resnično dobro potico vse ujemati. »Pomembnejši je sicer okus kot pa izgled, vendar je lepo potico veselje pogledati.« In če testo ni pravo, potem potica ne bo pravilno vzhajala, prav tako pa je pri nadevu pomembno, da so sestavine v sožitju in da ima ravno pravo svilnato teksturo, da se lepo maže. »Ko potico zavijete, mora biti zavitek stabilen. Nadeva pa mora praviloma biti toliko kot testa. Ko pogledate potico v prerezu, v polžu, se morata nadeva in testo enakomerno in skladno prepletati,« pove sogovornica, ki še doda: »Če smo pri peki potice s srcem pri stvari, ne more iti veliko narobe.«
Kot vrhunska mojstrica peke potice ima tudi oko, da že po zgledu prepozna dobro potico. »Kot otrok sem bila zelo nesrečna, če sem pred sabo zagledala suho in slabo povito potico, ki kar ni hotela zdrsniti po grlu. Moja mami je od nekdaj pekla bogato povite in sočne potice, kar je zame še danes merilo za dobro potico,« je povedala Nataša Kne.
Mojstrica peke Podbreške potice
Sogovornica je tudi mojstrica peke Podbreške potice, lokalne kulinarične posebnosti, ki ima lahko samo tri različne vrste nadevov: s suhimi krhlji jabolk in hrušk ter suhih tepk. Več kot stoletje star recept tradicionalne potice so ponovno obudili pred tremi leti, ko je nastalo tudi interesno združenje, ki šteje štirinajst mojstric. Del združenja je tudi vseh dvanajst podbreških kmetov, ki pridelujejo in predelujejo sestavine za njihovo potica, saj mora kar 11 od 17 standardnih sestavin imeti poreklo v Podbrezjah. Mojstrice so zaključile šolanje in bile priznane kot mojstrice peke Podbreške potice s strani slovenskih kulinaričnih avtoritet, Francija Jezerška, Uroša Štefelina in mag. Marlena Skvarča. »Zaenkrat smo samo mojstrice in nestrpno pričakujemo sovaščana mojstra,« je Knetova povedala o mojstricah, ki pečejo Podbreško potico, ki jo je pohvalil tudi sam papež Frančišek.
