V UKC Ljubljana so začeli pri operacijah otrok s prirojenimi srčnimi napakami uporabljati minimalno invazivne kirurške tehnike. Na tak način so doslej opravili posege pri treh otrocih, starih od dve do štiri leta, sicer pa jih načrtujejo najmanj dvanajst na leto. Tovrstne operacije olajšajo okrevanje, so izpostavili, ob manjši rani pa je bistveno manjša tudi kasnejša brazgotina.
Cilj vsake minimalno invazivne operacije pri otroku je ohranjati enako varnost, kot je zagotovljena s standardnim pristopom, je poudaril Janez Vodiškar, vodja centra za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami. V UKC Ljubljana so ta cilj pri letošnjih posegih dosegli, je poudaril.
Hitrejše okrevanje
Pri minimalno invazivnih tehnikah ne prerežejo prsnice, dostop do srca pa je največkrat skozi medreberje. Med operacijo srce začasno ustavijo, pri čemer se za čas operacije naslonijo na napravo za zunajtelesni krvni obtok. Za zdaj tako operirajo otroke z »enostavnejšo« srčno napako (defekt atrijskega septuma), ob kateri prihaja do obremenitev srca. To lahko vodi do paradoksne embolije in posledične možganske kapi. Luknjice, ki povzročajo težave, poskušajo zapreti že v bolnikovem zgodnjem otroštvu. V nadaljevanju bodo lahko minimalno invazivne tehnike uporabili tudi ob kompleksnejših težavah, pričakujejo. Novosti omogočajo tudi zmanjšanje uporabe močnih sistemskih protibolečinskih zdravil, je pojasnila anesteziologinja Gordana Taleska Štupica.
Tak način zdravljenja pomeni manjšo kirurško poškodbo tkiv, manj bolečin po posegu, hitrejše okrevanje, krajšo rehabilitacijo in boljši estetski rezultat, so našteli v UKC Ljubljana. »To je velik korak naprej,« ugotavlja kirurg Igor Šehić, ki je izpostavil tudi psihološke prednosti manjše brazgotine. Ljubljanski center je res majhen, je dodal, a so rezultati primerljivi z uspešnimi evropskimi centri. Dosežki, kot je uvajanje minimalno invazivnih tehnik, nikoli niso rezultat enega samega virtuoza, ugotavlja strokovni direktor kirurške klinike Ivan Kneževič, ampak dela celotne ekipe. Za tem stojijo leta učenja, priprav in zaupanja med sodelavci, je dodal. Stvari se v tem programu zdravljenj tudi sicer razvijajo v pravo smer, je ocenil generalni direktor UKC Ljubljana Marko Jug.
Ambicija, da bi postali regionalni center
Spomnimo, v preteklosti so program ovirale hude kadrovske težave. Njegovo delovanje so spremljala tudi nesoglasja med zaposlenimi, vprašanja o varnosti, nadzori in zastoji pri iskanju trajnejših rešitev. Občasno so se pojavljali tudi pomisleki, ali in v kolikšni meri je smiselno ta zdravljenja ob relativno majhnem številu ohranjati v domačem zdravstvu. Na drugi strani so bila prizadevanja, da bi bili v Sloveniji pri tem manj odvisni od zunanje pomoči. V Ljubljani so vseskozi ohranjali tudi ambicije, da bi na dolgi rok vzpostavili regionalni center, na katerega bi se naslanjale še države v soseščini.
Čeprav bi si želeli še kakšnega sodelavca več, so trenutno zapolnjena vsa delovna mesta v programu, so pojasnili v UKC Ljubljana. Zdravljenja, ki jih opravljajo, so takšna kot v zahodnoevropskih centrih, so zagotovili. Otroke tako le v redkih primerih pošljejo na zdravljenje v kirurški center v nemškem Münchnu, s katerim že sicer sodelujejo. Dolgoročno bodo skušali v Ljubljano pritegniti še paciente iz drugih držav, kar zahteva tudi ustrezno prepoznavnost, je spomnil Vodiškar. Nekaj bolnikov iz tujine so že operirali, o širšem sodelovanju se z nekaterimi državami nekdanje Jugoslavije še pogovarjajo. Pri tem ne gre le za zdravljenje otrok iz tujine, ampak tudi za izobraževanje strokovnjakov iz drugih držav, so pristavili. Tak razvoj je med drugim smiseln zato, ker večje število operacij pomeni več izkušenj, ugotavljajo v največji slovenski bolnišnici.