Pravosodno ministrstvo za letos načrtuje pripravo novega zakona o kazenskem postopku, s ključnim ciljem povečati učinkovitost obravnave kazenskih zadev, zlasti na področju najhujših oblik kriminala. V okviru teh aktivnosti bodo iskali tudi rešitve za učinkovitejši odvzem premoženja nezakonitega izvora, lotiti pa se nameravajo tudi problematike, povezane z razpršeno in neučinkovito hrambo odvzetega premoženja. Predlog zakonskih sprememb naj bi pripravili do konca leta, kar pomeni, da bi lahko v državnozborsko proceduro po optimističnem scenariju prišel prihodnje leto.
Pri prenovi zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je bil že ničkolikokrat spremenjen, se bodo morali ukvarjati tudi z vprašanjem odloga ali prekinitve prestajanja kazni v primerih, ko se pravnomočno obsojeni obrne še na vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je namreč pred dnevi izdalo odločbo, v kateri je ugotovilo, da je ZKP v neskladju z ustavo, »ker obsojencu ne omogoča, da v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora«.
Postopek po pravnomočnosti
Če poenostavimo, gre za primere, ko je obtoženi že pravnomočno obsojen na zaporno kazen, vendar poskuša sodbo izpodbijati še na vrhovnem sodišču, ker meni, da sta prvostopenjsko in višje sodišče kršila procesno ali materialno pravo. Po ZKP lahko že zdaj prvostopenjsko sodišče, ko prejme zahtevo za varstvo zakonitosti, ali pa vrhovno sodišče, ki zahtevo vsebinsko obravnava, obsojencu odloži ali prekine prestajanje zaporne kazni do končne odločitve. Tako odločita takrat, ko že na prvi pogled obstaja zelo velika verjetnost, da bo vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo.
V praksi sodišča pravnomočnih kazni zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ne odložijo pogosto. Med letoma 2015 in 2020 je vrhovno sodišče tako zadržalo ali prekinilo izvršitev 23 pravnomočnih obsodb, ki so jih vrhovni sodniki pozneje tudi razveljavili.
Zgolj možnost ni dovolj
Ustavni sodniki so sklenili, da zgolj možnost odloga ali prekinitve zaporne kazni ni dovolj. Če se sodišče samo ne odloči za eno ali drugo možnost, obsojenec ne more ugotoviti, ali je o tem sploh odločalo, niti tega ne more zahtevati od sodišča. Ker gre pri odvzemu prostosti za skrajno kazen, so ustavni sodniki ugotovili protiustavnost zaradi kršitve pravice do sodnega varstva. Ob tem so poudarili, da so imeli pri presoji v mislih obsojence, ki so se branili s prostosti in pred tem niso bili v priporu. Ustavni sodniki niso razveljavili nobenega člena ZKP, so pa državnemu zboru naložili, da protiustavnost odpravi v enem letu. Ob tem so celo zapisali, da ima zakonodajalec pri oblikovanju ustreznega postopka s predlogom za začasni odlog ali prekinitev prestajanja zaporne kazni na voljo široko polje proste presoje, priporočajo pa, da o predlogu odloča vrhovno sodišče. Za hitrejše odločanje lahko slednje odloča tudi v ožji sestavi kot o vsebini zahteve za varstvo zakonitosti, o kateri odloča petčlanski senat.
Z ministrstva za pravosodje so sporočili, da bodo možnosti za uresničitev odločbe ustavnega sodišča še preučili. Vlada je sicer v postopku odločanja na ustavnem sodišču podala mnenje, da bi predpisani postopek začasne odredbe pri vrhovnem sodišču podaljšal postopke, hkrati pa bi zaradi odlogov zaporne kazni znatno oslabili institut pravnomočnosti v zapornih zadevah. Na vladi so v tem kontekstu opozorili tudi na zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob tem so se sklicevali na kriminološko literaturo, iz katere izhaja, da mora biti časovni razmik med storitvijo kaznivega dejanja in kaznovanjem čim krajši. Po sprejeti odločbi ustavnega sodišča bodo na vladi in v državnem zboru seveda morali prisluhniti stališču ustavnih sodnikov, ki so bili v odločbi jasni in soglasni.
