»Sprejemati zakon, ki posega v temeljne človekove pravice, brez javne razprave po nujnem postopku se mi zdi zelo hud precedens oziroma zelo hudo zanemarjanje temeljnih demokratičnih postulatov. Pri tako pomembnih zakonih morata sodelovati tako stroka kot tudi širša javnost,« opozarja dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik in strokovnjak za kazensko pravo. Spornosti se zagotovo zaveda tudi vlada, a hiti zaradi političnih motivov. Tako kot številni pravniki predlaga, da bi namesto rokohitrskega uvajanja radikalnih ukrepov pristojni dosledno izvajali obstoječe predpise oziroma z orodji, ki jih že imajo na voljo, naredili maksimalno. Policija je prav v zadnjih dneh z bolj intenzivnim delom že pokazala, da je to mogoče.
Širitev možnosti vstopa policije v stanovanje brez sodne odredbe se dotika nedotakljivosti stanovanja, kar je v vseh demokratičnih državah temeljna človekova pravica. Stanovanje je tudi ustavno zavarovana kategorija, zato Kovačič Mlinar meni, da se s tem posega v ustavo. Pogoj »če je to neizogibno potrebno, da se zavarujejo ljudje in premoženje ali odvzamejo orožje ali drugi nevarni predmeti« je po njegovem pravno preveč nedoločen, odpira možnosti zlorab, prav tako ni predvidena nobena sodna kontrola, v čemer vidi kršitev načela zakonitosti in sorazmernosti.
Prav tako bo lahko policija sama oziroma generalni direktor policije ali direktor policijske uprave, spet brez sodne kontrole, določil, kaj je varnostno tvegano območje, kjer bo dovoljena uporaba tehničnih sredstev (avdio- in videosnemanje). Kovačič Mlinar ocenjuje, da je tak poseg v zasebnost brez sodne odredbe samo na podlagi ocene policije problematičen.
Prav tako sporna so širša policijska pooblastila za tako imenovane policijske racije, ki pomenijo poseg v pravico do osebne svobode. »Policiji se daje pooblastila skoraj kot v izrednih razmerah, le da brez formalne razglasitve izrednega stanja.«
Pandorino skrinjico po njegovem odpiramo tudi z določbo, da bodo nezakonito pridobljeni dokazi dopustni, če bi bila njihova izločitev nesorazmerna glede na varovano dobrino. Sodišče bo moralo torej tehtati, za kako hudo kršitev gre. Kovačič Mlinar pravi, da ima sodišče že zdaj možnosti, da tudi v določenih primerih, če so bile kršene določene pravice, ne izloči dokazov.
Zaradi nereševanja socialna vprašanja postala varnostna
Da rešitve predvsem na strani represije in vidne demonstracije moči ne prinesejo rezultatov na dolgi rok, še manj pa gradijo uspešno sobivanje, opozarja dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Romsko vprašanje je, kot pravi, predvsem socialno vprašanje, razredno vprašanje, nato pa tudi varnostno vprašanje. Zdaj se je logika obrnila. »Ker so se razmere v preteklosti tako neverjetno zapostavile, ljudi se je pustilo životariti v bedi, delovati po internih pravilih, ki so jih postavljali in uveljavljali najmočnejši znotraj njihove skupine, so ta socialna vprašanja postala primarno varnostna vprašanja.«
Z Romi se je po njegovem ravnalo, kot da niso državljani oziroma prebivalci te države – tako pri zagotavljanju osnovnih življenjskih pogojev (voda, elektrika), zaščiti njihovih pravic kot tudi pri tem, da se od njih zahteva spoštovanje zakonodaje. Kdo je ščitil romska dekleta in druge najšibkejše v romskih naseljih, se sprašuje sogovornik. »Država je naivno pričakovala, da bo z bonbončki iz socialnih prejemkov kupila mir. Po desetletjih lahko vidimo, da je prišlo do učinka bumeranga. Ko so v nekem okolju legalne možnosti za uspeh, ki se danes meri predvsem z materialnimi dobrinami in denarjem, onemogočene, se razvije kriminaliteta. V tej pa uspejo najbolj nasilni in iznajdljivi.«
Za dodatne pogoje za prejemnike socialnih prejemkov
Nekdanja ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač je glede neizplačila denarne socialne pomoči storilcem ponavljajočih kaznivih dejanj in prekrškov opozorila, da je denarna socialna pomoč prejemek za zagotavljanje eksistenčnega minimuma, torej preživetja. »Sporno je, da bi posamezniku popolnoma odvzeli denarno socialno pomoč, bi pa bilo verjetno mogoče iskati rešitve v smeri, da se pomoč alternativno izplača v materialnih dobrinah. Vsekakor bi prvenstveno morali iskati rešitve znotraj kaznovalne politike.«
Podobne pomisleke ima zato tudi glede predlagane izvršbe na denarno socialno pomoč. Je pa naklonjena pogojevanju višine otroškega dodatka, kar bi bilo po njenem treba vezati na obiskovanje osnovne šole. »Otroški dodatek je v osnovi dopolnilni prejemek za preživetje, vzgojo in izobraževanje otrok, ki bi ga veljalo omejiti, če otroci ne obiskujejo osnovne šole, ki je obvezna. Izobraževanje je namreč temeljno za integracijo in socializacijo otrok.« Spomladi je državni zbor že sprejel zakonsko spremembo, po kateri po novem starši, ki ne poskrbijo, da otrok obiskuje osnovno šolo, socialne prejemke in otroški dodatek začasno prejemajo v materialni obliki.
Kakršno koli omejevanje denarnih izplačil otroškega dodatka mladoletnim materam (otroški dodatek se ne odvzema, bo pa z njim razpolagal socialni delavec CSD) pa mora biti po njenem absolutno uravnoteženo z ustrezno pomočjo mladim mamicam in otrokom: »Centri za socialno delo morajo tu odigrati večjo vlogo, je pa treba poseči na to področje, sploh če se izkaže, da gre za neki model 'siljenja otrok', da imajo otroke.«
Bivša ministrica še dodaja, da je kljub pomislekom treba najti načine ukrepanja, saj nekaj očitno delamo narobe, ker politike v zadnjih 15 do 20 letih v jugovzhodni Sloveniji ne dajejo rezultatov in se stanje poslabšuje. »Ko nekdo ponavlja enakovrstne prekrške prav zato, ker na drugi strani ni ustrezne sankcije, je treba najti načine, kako zamejiti določene prejemke. Ko nekdo krši pravila in na drugi strani ni nobene posledice, se namreč krha povezava med pravicami in dolžnostmi.« Ob tem sociologinja opozarja še na potrebo po spoprijemanju s tako imenovano kulturo odvisnosti od socialnih prejemkov, ko prejemanje socialne pomoči postane model preživetja. Ukrepanje bi po njenem moralo iti v smeri, da so prejemniki obvezani sodelovati v ukrepih socialne aktivacije in tudi zaposlovanja. Institucije so v preteklosti v pomembnem delu dvignile roke nad tovrstnimi ukrepi. »Delo z Romi na terenu in njihovo vključevanje v sisteme izobraževanja in dela je zelo zahtevno. Institucije so marsikje iz različnih vzrokov v preteklosti zato obupale, zaradi česar se je ukrepanje izvedlo na administrativno ugotovitev centrov za socialno delo, da posameznik nima dohodka in se mu izplača socialna pomoč. To je potem postalo vse bolj splošna praksa. Socialna politika ne more temeljiti izključno na denarnih prejemkih, temveč mora v sodelovanju z drugimi sektorskimi politikami omogočati družbeno integracijo ranljivih skupin.«
