»V praksi je precej zmede in problemov, zato zbiramo podatke o stanju na tem področju,« nam je predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja Branko Slak potrdil, da se varnostniki na terenu soočajo s težavami, ki jih je za seboj potegnil tako imenovani Šutarjev zakon. Ker sta tatvina majhne vrednosti in poškodovanje tuje stvari majhne vrednosti po novem zgolj prekrška, in ne več kaznivi dejanji, so varnostniki pri svojem posredovanju ob teh ravnanjih izgubili del pooblastil. »Varnostnik nima zakonske podlage za izvedbo ukrepa zadržanja zoper osebo, ki je storila prekršek tatvine ali poškodovanja tuje stvari, če oseba ravna v skladu z ukrepi varnostnika: ne uporabi sile ali varnostniku ne grozi, da bo neposredno uporabila silo, in ne ovira ali mu ne preprečuje izvedbe ukrepa varnostnika,« razlaga Slak in dodaja, da je zadržanje osebe v teh primerih mogoče le, če tat oziroma povzročitelj škode odkloni postopek identifikacije ali pa ne soglaša s površinskim pregledom oblačil, vozila, tovora, prtljage … Po naših neuradnih informacijah je bilo to področje že v preteklosti nekakšno sivo polje, po sprejetem Šutarjevem zakonu pa je vprašanje pooblastil varnostnikov še bolj nejasno. V praksi to pomeni, da varnostnik, ki v trgovini zaloti tatu, od njega lahko zahteva osebno izkaznico in ga pregleda. Ko je postopek končan, pa ga mora izpustiti, tudi če policija na kraj dogajanja še ni prišla. Policisti lahko storilca nato na podlagi informacij varnostnika seveda izsledijo sami in sprožijo nadaljnji prekrškovni postopek.
Ustavili odprte postopke
Glavni namen zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti oziroma tako imenovanega Šutarjevega zakona je bil v delu, ki se nanaša na dekriminalizacijo malih tatvin in poškodovanj tuje stvari manjše vrednosti, ta, da bi storilci teh dejanj plačali globo, saj so bili zaradi bagatelnih kaznivih dejanj le redko obsojeni. Tožilstvo je namreč večino ovadb zavrglo, najpogosteje zaradi nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami kazenskega pregona – oziroma po domače: nesmotrnosti.
Da bo v praksi prihajalo do težav, so v postopku sprejemanja zakona, ki je tekel ekspresno – po nujnem postopku – opozarjali številni. Na tožilstvu in sodiščih so po sprejetju Šutarjevega zakona denimo morali ustaviti vse odprte kazenske postopke, povezane z malimi tatvinami in poškodovanji tuje stvari majhne vrednosti. Prav na to, da bo predlagana rešitev, s katero se tatvine in poškodovanja tuje stvari do vrednosti 500 evrov kaznujejo z različno visokimi globami (glede na nastalo škodo z najmanj 150 evri in največ 1500 evri), pomenila opustitev pregona tistih kaznivih dejanj, ki so bila storjena pred uveljavitvijo Šutarjevega zakona, vendar o njih še ni bilo pravnomočno razsojeno, je sicer opozarjala že zakonodajno-pravna služba državnega zbora.
Iz dikcije izpadel namen
Dekriminalizacija malih tatvin in poškodovanj tuje stvari majhne vrednosti je v praksi poskrbela tudi za nekatera druga nesorazmerja, težava pa je tudi v tem, da se zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine in na novo določenega prekrška niti ne prekrivajo v celoti. Kot so opozorili na tožilstvu, dikcija kaznivega dejanja tatvine majhne vrednosti v kazenskem zakoniku zajema tudi namen storilca (da je imel tudi namen ukrasti zgolj manjšo vrednost), po Šutarjevem zakonu pa so majhne tatvine vezane izključno na vrednost ukradenega. Če pojasnimo na plastičnem primeru: po kazenskem zakoniku tatvina majhne vrednosti pomeni, da je nekdo v trgovini ukradel manjšo količino blaga, čeprav bi lahko odnesel tudi več. Takšna dikcija, ki vključuje tudi namen storilca, je še posebej pomembna v primerih, ko tat niti ne ve, koliko bo odnesel. Če se spet zatečemo k primeru: tat lahko na avtobusu nekomu iz nahrbtnika ukrade denarnico, za katero v času kraje niti ne ve, koliko denarja je v njej. Lahko je zgolj nekaj deset ali pa tudi več tisoč evrov. Po Šutarjevem zakonu je razlika med malo in navadno tatvino le v tem, koliko je nazadnje odnesel, namen pa ni več definiran.
Neenaka obravnava za podobna dejanja
Težave se pojavljajo tudi v drugih primerih. Kazenski zakonik med drugim definira tudi kaznivo dejanje prikrivanja, ki predpisuje kazen do dve leti zapora za tiste, ki kupijo ali kako drugače sprejmejo ali razpečujejo stvari, za katere vedo, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem – v praksi gre pogosto prav za ukradeno blago. Po novem pa slednje sploh ne bo več nezakonito, kadar gre za ukradene predmete manjše vrednosti, saj ti ne bodo pridobljeni s kaznivim dejanjem, temveč zgolj s prekrškom.
V praksi prihaja tudi do neenake obravnave storilcev podobnih ravnanj. Tatvini sorodna kazniva dejanja, kot je na primer zatajitev (»kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana, se kaznuje z zaporom do dveh let«), ostajajo kazniva tudi v primerih, ko gre za minimalno škodo oziroma premoženjsko korist. Kot je mogoče slišati iz tožilskih vrst, prihaja do različnih nesmiselnih situacij: kdor na bencinskem servisu natoči gorivo in odpelje, ne da bi plačal, je po novem obravnavan za prekršek. Če prodajalcu natvezi, da je doma zgolj pozabil bančno kartico in da bo račun poravnal naknadno, vendar tega ne stori, pa gre za goljufijo in torej kaznivo dejanje.