V Sloveniji deluje šestnajst zavetišč za zapuščene živali, ki so povečini prenatrpana. Lani so sprejela 1510 psov, 9886 mačk in 21 drugih hišnih živali. Gre za vse najdene zapuščene živali, za tiste, ki so jih odvzeli veterinarski inšpektorji, in za tiste, ki so jih lastniki sami oddali zavetišču. Po veljavni zakonodaji oskrbo teh živali prvih trideset dni po sprejemu v zavetišče financirajo občine, od 31. do 120. dne imetnik zavetišča, po 120. dnevu, če zavetišču živali ne uspe oddati, pa postane breme državnega proračuna.
Zagrožena globa do 84.000 evrov
Novela zakona o zaščiti živali predvideva, da bodo stroške oskrbe do šestdesetega dne po novem krile občine oziroma tisti, ki je sam oddal svojo žival ali so mu jo odvzeli, med 60. in 180. dnem bo stroške v celoti krila država. Po 180. dnevu bo država plačevala 20 odstotkov stroškov oskrbe, preostalo pa imetnik zavetišča. Ker ima trenutno vsako zavetišče svoj cenik, zakonska novela predvideva tudi določitev enotnega cenika dnevne oskrbe, ki jo krije državni proračun.
Novi 30. a člen novele zakona o zaščiti živali določa: »Zavetišče ne sme pogojevati oddaje zapuščene živali z dodatnimi ali drugačnimi pogoji, kot so določeni za posedovanje hišnih živali, razen če je to utemeljeno zaradi zdravstvenih ali vedenjskih posebnosti živali, ki se oddaja.« V kazenskih določbah je na novo predvideno, da se z globo od 2400 do 84.000 evrov kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ne skrbi, da zapuščeno žival takoj ali v čim krajšem roku odda zainteresiranemu skrbniku, ali pogojuje njeno oddajo v nasprotju s pogoji, ki so določeni za posedovanje hišnih živali.
Kazen za oddajo živali skrbnemu lastniku?
V Zvezi nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pozivajo, da iz predloga novele umakne omenjeno kazensko določbo. Menijo, da morajo imeti zavetišča kot formalni lastniki zapuščenih živali polno avtonomijo nad tem, komu in pod kakšnimi pogoji jih bodo oddala.
»Družba bi morala stremeti k čim boljšemu odnosu do živali in od lastnikov zahtevati čim boljše pogoje, ne samo minimalnih. Živali so živa, čuteča bitja. Znanstveno je dokazano, da čutijo strah in bolečino. Zavetišča jih sprejemajo v nemogočih stanjih: shirane, umazane, lačne, polne parazitov, bolne, poškodovane, ustreljene, prestrašene, zanemarjene. Porabijo tedne ali celo mesece, da jih postavijo na noge, pozdravijo, veterinarsko oskrbijo, socializirajo. Zdaj pa jih bomo kaznovali, če jih oddajajo skrbnim lastnikom, kjer bo dobro poskrbljeno zanje? Ali MKGP normalizira slabo oskrbo živali?« se je v sporočilu za javnost vprašala Maša Cerjak Kastelic, zastopnica Zveze nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije.
»Naši dragi horjulčki ne gredo h komurkoli«
»Naši dragi horjulčki ne gredo h komurkoli. Naš posvojitveni postopek je tak, da v njem iščemo najboljše možno za naše varovance, ne da bi ob tem od prevelikega bremena 'pokleknili'. Živali dajemo na prvo mesto, iščemo jim najboljše možne domove in ostajamo zvesti svojemu vodilu. Če za vas nimamo primerne živali, to ne pomeni, da ocenjujemo, da niste dober skrbnik. Daleč od tega! Ste le neprimerni za konkretne živali, ki pri nas trenutno čakajo. Morda niste dovolj fizično aktivni, da bi bil neki pes ob vas zares izpolnjen. Morda pričakujete preveč crkljanja, ki ga določena mačka nikoli ne bo zmogla. Morda je pes, ki ste ga gledali, hud na druge pse, vi pa imate tedensko na obisku sestro z njenima psičkoma,« na družbenih omrežjih med drugim sporočajo iz Zavetišča Horjul.
Hkrati se sprašujejo, zakaj bi nekdo vzel žival iz zavetišča, če bo zanjo porabil manj kot za naročnino na internet in TV, če mu je živo bitje manj pomembno kot oskrba avtomobila, nove tekaške superge ali najnovejši telefon in zato ne more vsak mesec kupiti antiparazitikov ter vsak dan kakovostne hrane …
Negativne izkušnje s poskusi posvojitev
Na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju uprava) so za Dnevnik pojasnili, da sta za predlagano prepoved dodatnega pogojevanja oddaje zapuščenih živali dva glavna razloga. »Namestitev živali v zavetišču je prehodnega značaja, ne pa njihov končni dom, po drugi strani menimo, da morajo zavetišča proaktivno pristopati k oddaji živali v nov dom. Na nas se namreč redno obračajo posamezniki, ki so imeli negativno izkušnjo pri poskusu posvojitve živali iz zavetišč,« so poudarili na upravi. In dodali, da morajo lastniki živali izpolnjevati osnovne pogoje, določene z zakonodajo. »Seveda lahko zavetišča zahtevajo dodatne, strožje ali nadstandardne pogoje, vendar ne v primerih, ko oskrbo teh živali financira državni proračun,« so še izpostavili.
Uprava po lastnih navedbah podpira prizadevanja zaščitnikov živali, da te namestijo v domove, kjer bodo zanje ustrezno poskrbeli. »Vendar postopki posvajanja ne smejo biti odvračilni in postavljeni z zahtevami, ki jih je mogoče opredeliti kot nadstandard, saj v teh primerih dosežemo zgolj to, da se potencialni novi lastniki ne odločajo za posvojitev iz zavetišč, temveč za nakup ali pridobitev živali po drugih poteh, bodisi iz nereguliranih vzrej ali iz zavetišč iz tretjih držav. To pa zagotovo ni interes ne zavetišč ne države,« so prepričani na upravi.
