Iz Zdravstvenega doma Ljubljana, ki ga vodi Antonija Poplas Susič, je samo lani odšlo 23 zdravnic in zdravnikov, sočasno so svoje ekipe okrepili nekateri bližnji koncesionarji. Iz podatkov ZZZS pa je mogoče razbrati, da dogajanja, ki je pretreslo ljubljansko osnovno zdravstvo, ni mogoče preslikati na celotno državo.
Kaj razkrivajo podatki zdravstvene blagajne? Od leta 2013 do leta 2017 je bil delež koncesionarjev v ambulantah družinske medicine v državi konstanten, vseskozi se je gibal okoli 33 odstotkov. Po letu 2017 je začel zlagoma upadati. Prelom je sovpadal z zakonskimi spremembami, ki so v ministrskem mandatu Milojke Kolar Celarc otežile podeljevanje novih koncesij. Te pridejo od tedaj v poštev le v primerih, ko potrebam po zdravljenjih niso kos javni zavodi. Takratni poseg v zakonodajo je onemogočil tudi nekdanje »dedovanje« in druge samovoljne prenose koncesij. Ko se koncesionarji upokojijo, dobijo priložnost za prevzem njihovega programa javni zavodi. S tem se je občutno skrčil manevrski prostor lokalnih oblasti, ki so koncesije nekoč podeljevale na osnovi želja bodočih koncesionarjev.
Število zasebnih timov
stagnira že šesto leto
Zaradi poteze vlade Mira Cerarja število koncesionarskih timov v ambulantah družinske medicine v Sloveniji že šesto leto stagnira in ne preseže številke 290. Sočasno vztrajno narašča število timov v javnih zdravstvenih zavodih, s 596 timov v letu 2017 se je povečalo za več kot sto, na 706 timov v januarju letos. Posledično znaša letošnji delež koncesionarjev v družinski medicini 29 odstotkov ali dobre tri odstotne točke manj kot leta 2017.
Kljub občutnemu povečanju števila timov se je možnost izbire zdravnika v ambulantah družinske medicine krčila. Na novo zaposlenim zdravnikom ni treba vpisati toliko pacientov, kolikor so jih morali predhodniki. Ali koncesionarji povečujejo število opredeljenih bolnic in bolnikov v primerjavi s kolegi zdravniki v javnih zavodih? Na podlagi razpoložljivih podatkov ZZZS je odgovor ne. Število opredeljenih pacientov na koncesionarski tim je resda višje, a je v petletnem obdobju upadlo za več kot devet odstotkov, in sicer s 1901 pacienta v novembru 2017 na 1729 v novembru 2022. V javnih zavodih se je število opredeljenih oseb na tim prav tako zmanjševalo, vendar je bil padec manj izrazit. Med novembrom 2017 in novembrom 2022 je bil upad šestodstoten, število opredeljenih pacientov na tim se je zmanjšalo s 1603 na 1507.
V obravnavanem obdobju se prav tako ni povečal delež koncesionarjev v skupni masi izplačil ZZZS za opravljene zdravstvene storitve v družinski medicini. Skupna obračunana sredstva se sicer vztrajno povečujejo, s 135 milijonov evrov v letu 2017 so porasla na 221 milijonov evrov lani. Vendar je koncesionarski kos potice v teh sredstvih vseskozi približno konstanten in se giblje med 30,6 in 32,3 odstotka.
Upad deleža koncesionarjev v javnem zdravstvu utegne dodatno pospešiti januarska odločitev ustavnega sodišča, ki je razveljavilo določbe zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zadevajo podaljševanje koncesij v zdravstvu. Po izteku 15-letne koncesije bo potreben nov razpis oziroma postopek za podelitev koncesije. Za začetek bo morala občina preveriti, ali potreba po koncesiji sploh še obstaja. Spremembe sicer niso povsem enosmerne, saj so sočasno padle omejitve, ki so pot med koncesionarje oteževale mladim zdravnikom.
Zasebni zdravniki
bi širili vhod v javno mrežo
V Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije hočejo trende obrniti z že večkrat ponovljeno zahtevo. Ker je koncept koncesij po njihovem prepričanju preživet, bi ga radi ukinili. Zato bi bilo treba zakonodajo spremeniti tako, da bi vsem zdravstvenim delavcem omogočala vključenje v zdravstveni sistem pod enakimi pogoji. Mariborski pediater Igor Dovnik je tajnik združenja. Prepričan je, da so zdravniki in zobozdravniki zasebniki in koncesionarji del rešitve in ne problema slovenskega zdravstva. Dovnik se zavzema za spremembo zakonodaje, ki bi pacientkam in pacientom omogočila svobodno izbiro, kje se bodo zdravili, zdravnikom pa bi podelila svobodo izbire, koliko in v kakšnem delovnopravnem položaju bodo delali. Takšen sistem ne bi poznal koncesij in zdravstvenih programov, ampak bi vsi izvajalci konkurirali v okviru javne zdravstvene mreže.
»Sprememba zakona iz časa Milojke Kolar Celarc in nedavna odločitev ustavnega sodišča dolgoročno vodita v ukinjanje koncesij in zabijata žebelj v krsto koncesionarstva,« je prepričan Dovnik. »Sistem bi moral biti urejen tako, da bi lahko paciente obravnaval vsak z licenco za opravljanje dejavnosti, potreboval bi zgolj opremo in kader. Če pacient pride k njemu, mu pripada plačilo v skladu s pogodbo. Če pacienta ni, je lačen. To je najbolj demokratična ureditev, v kateri ne potrebujemo zdravstvenih domov.«
Dovnik je prepričan, da minister za zdravje Danijel Bešič Loredan misli enako. »Med zadnjimi dvanajstimi ministri za zdravje najbolj ve, kaj je narobe v sistemu in kaj je treba storiti, da se ga uredi,« je pohvalil aktualnega ministra. »Upam, da bo na položaju zdržal dovolj dolgo, da bo zmogel stvari premakniti v pravo smer, da bo ukinil koncesije, dogovorno zdravstvo in plačilo po vnaprej definiranih programih. Videli bomo, ali mu bo to uspelo ali mu bodo to preprečili.«
Stališče, da bi bilo treba sedanji sistem koncesij odpraviti, že dlje časa zastopajo tudi druge zdravniške organizacije. V zadnjih mesecih so o tovrstnih spremembah prav tako razmišljale oblasti. Minister Bešič Loredan je izpostavljal, da razvite države EU nimajo koncesij, na ministrstvu pa so napovedali, da bo njihovo ukinitev naslovila zdravstvena reforma. Merilom, ki danes zamejuje vlogo zasebnikov v javnem sistemu, bi lahko bili v takem primeru šteti dnevi.
