Likovna dela iz zbirke družine Boljkovac, ki so se lani po razvpiti aferi z napovedano razstavo domnevnih ponaredkov v Narodnem muzeju znašla pod drobnogledom kriminalistov, so bila že v preteklosti predmet kazenskega postopka. Kot je razvidno iz sodbe iz leta 2017, ki smo jo v anonimizirani obliki pridobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, je ljubljansko okrožno sodišče že pred šestimi leti obravnavalo dve kaznivi dejanji goljufije, poskus goljufije in krivo izpovedbo v zvezi s preprodajo domnevnih ponaredkov del priznanih slikarjev. Po naših neuradnih informacijah je tožilstvo tedaj preganjalo Nika (Slobodana - Nikolaja) Boljkovca in soobtoženega tujega državljana Dragana R., sojenje pa se je končalo delno z zavrnilno sodbo zaradi zastaranja in delno z oprostilno sodbo. Prvostopenjska sodba je leta 2018 postala pravnomočna.
Svetovno priznani avtorji po ugodni ceni
Prvi del obtožbe se je nanašal na domnevno goljufijo iz leta 2000, ko naj bi prvoobtoženi v svoji galeriji
v Ljubljani oškodovancu prodal sedem ponaredkov. Šlo je za ponaredke velikih slikarskih mojstrov, in sicer dela Cvetlice v vazi slikarja Van Gogha, Mala kompozicija Joana Miroja, Žena s klobukom in Pokrajina s pogledom na Sacre Coeur v Parizu Pierra Augusta Renoirja ter tri slike z neznanimi motivi Pissarroja, Corota in Boningtona. Kupca naj bi prepričal, da gre za originale iz zapuščine princa Pavla Karađorđevića.
Slike niso imele potrdil o izvoru, je pa prodajalec kupcu izročil ekspertize, s katerimi naj bi ga zapeljal, da mu je za slike plačal – sicer sumljivo nizkih – 350.000 tedanjih nemških mark, torej okoli 175.000 evrov. Da je šlo za ponaredke, so ob preverjanju leta 2009 ugotovili strokovnjaki avkcijske hiše Sotheby's v Münchnu. Zaradi časovne oddaljenosti je ta del obtožbe zastaral, tako da sodišču niti ni preostalo drugega, kot da obtožbo zavrne. Obtoženi je na sojenju trdil, da je šest omenjenih slik odkupil nazaj, saj da je pri dražjih nakupih vedno garantiral povratni odkup prodane slike.
Kateri Grohar je bil v resnici prodan?
Tožilstvo prav tako ni bilo uspešno z dokazovanjem drugega očitka, ki se je nanašal na prodajo slike v letu 2007 ali 2008, za katero naj bi obtoženi zatrjeval, da gre za originalno umetniško sliko Ivana Groharja Štemarski vrt. Sliko naj bi prodajal za 85.000 evrov in zagotavljal, da bo priskrbel ekspertizo Narodne galerije, ki bo potrdila avtentičnost dela. Pri tem naj bi prikril, da tega ne namerava storiti, saj je Narodna galerija že v letih 1995 in 1997 pregledala sliko in tedaj sama odstopila od nakupa prav zaradi dvoma o avtentičnosti slike. Da ne gre za originalno delo, je kupec izvedel leta 2009, ko je original z motivom Štemarski vrt videl viseti v Narodni galeriji. Obtoženi, ki se je branil kot nedolžen, je po drugi strani zatrjeval, da je sliko prodal že bistveno prej in za nižji znesek, kopije računa pa ni več imel, saj jih je računovodkinja vmes že uničila. Med drugim je tudi zatrdil, da slike, ki so jo leta 1995 in 1997 pregledali v Narodni galeriji, ni nikoli videl in da gre torej za drugo sliko. Na sojenju se je izkazalo, da je obtoženi leta 1993 pridobil izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec zapisal, da gre za Groharjevo delo, in ga poimenoval Štemarski vrt II. Šlo naj bi za različico istoimenske Groharjeve slike z istim motivom, najverjetneje za skico ali študijo, ki je bila podlaga za pozneje dokončano sliko Štemarski vrt. Slika, ki je bila del dokaznega gradiva, pa je bila ponaredek, saj je klorirani polietilen iz enega izmed vzorcev moderen material, ki se je začel uporabljati desetletja po Groharjevi smrti.
Na sojenju so obravnavali tudi poskus goljufije, ko naj bi obtoženi leta 2010 v svojem stanovanju v Ljubljani v prodajo ponujal Manetov Portret dame in Boucherjev Akt. Zainteresiranemu kupcu je že poslal (pred)račun za sliki v znesku 171.340 evrov in katalog umetniških slik z naslovom Fundacija Gallus, v katerem sta bili tudi omenjeni sliki. Do prodaje na koncu ni prišlo, saj naj bi se kupec prek znancev pozanimal o zanesljivosti prodajalca. Tožilstvo je obtoženemu kljub temu očitalo poskus goljufije, saj naj bi dobro vedel, da sliki nista originalni. Če bi šlo za originala, bi samo Boucherjev Akt dosegel vrednost milijon evrov. Obtoženi se je branil, da je obe sliki kupil že pred leti od poznavalca, ki je imel interes, da ju zamenja za slike hrvaških avtorjev. Zatrdil je tudi, da je slike pred prodajo pregledal sodni izvedenec, ki je izdelal katalog za prodajo več slik ljubljanski pediatrični kliniki.
Ribarjenje v kalnem
Sodišče je na koncu izreklo oprostilno sodbo, kot je razvidno iz obrazložitve, pa je bilo pri vseh problematiziranih poslih kup nejasnih okoliščin, nasprotujočih si trditev in tudi neverodostojnih pričanj na sodišču. Tako sodišče denimo niti ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kdaj in na kakšen način je v resnici prišlo do prodaje ponaredka Groharjeve slike. Kot je v sodbi zapisal sodnik Tomaž Bromše, slika z motivom Štemarskega vrta, ki je bila del sodnega spisa, ni ista slika, ki je že leta 1993 krožila po Ljubljani, in morda niti
ne ista slika, ki naj bi jo obtoženi prodal oškodovancu.
Pri očitanem poskusu goljufije z domnevnima ponaredkoma Boucherja in Maneta je sodišče presodilo, da tudi oškodovančeva oziroma prijaviteljeva stran ni imela le iskrenih namenov. Po mnenju sodišča ni prišlo do nikakršnega dogovora o nakupu slik, temveč je oškodovanec obtoženega takrat poskušal preslepiti, da želi kupiti slike za tajsko kraljevo družino, njegov resnični cilj pa je bil videti, katera umetniška dela ima obtoženi doma, in pridobiti račun, s katerim bi dokazoval, da preprodaja umetniška dela.
