Po napovedani ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanje pravice iz zdravstvenega zavarovanja ne bodo več razdeljene na tiste, ki so v celoti ali v večjem deležu pokrite iz obveznega zavarovanja, in na tiste, ki se nanašajo na zdravljenja z visokim deležem doplačil. Aktualni zakonski predlog poudarja, da bo pri prenašanju sredstev v zdravstveno blagajno ohranjena enaka raven pravic kot doslej, a se pri tem že odpirajo številna vprašanja o izvedbi in o prioritetah javnega zdravstva.

Kje se zatika

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) bo moral glede na zakonski predlog v prihodnje plačevati tudi za pravice, ki so veljale za manj pomembne in jih je pretežno krilo dopolnilno zavarovanje, je spomnil nekdanji minister za zdravje Samo Fakin. Po njegovi oceni, bi bil dvig prispevne stopnje v kombinaciji z refundacijami iz državnega proračuna primernejša rešitev od predlaganega obveznega prispevka. Deloma bi lahko takšno spremembo pokrili s trošarinami na tobačne izdelke, alkohol in sladke pijače; s tem bi se izognili pomislekom o dvojni obdavčitvi, ki se je ob idejah o obveznem prispevku pojavljal že v preteklih mandatih. Hkrati pa bi s tovrstnim pristopom takoj zagotovili socialno pravičnost, je dodal Fakin. Prispevki so namreč odvisni od posameznikovih dohodkov. Vračanje pravic pod eno streho bo, če bo aktualni predlog sprejet, sovpadalo s plačilom neomejenega števila zdravljenj, ki ga je prinesla lani sprejeta interventna zakonodaja. »Zasebniki in bolnišnice se usmerjajo k tistim zdravljenjem, ki se splačajo. Ambulantni pregledi se manj splačajo. Na zdravstvenem ministrstvu bi morali dati tem pregledom absolutno prednost,« ocenjuje Fakin. Ambulantni pregledi so vrata v zdravstveni sistem in vrata do diagnoze, je poudaril. Poleg tega bi morali zagotoviti, da bo dovolj dela opravljenega v rednem delovnem času. »To bi moral biti glavni reformni ukrep. Problem številka ena je organizacija.« Sicer pa bi morali pravice na načelni ravni urejati v zakonodaji, je Fakin spomnil na stališče ustavnega sodišča.

Kaj bi morali storiti, pa niso

Da bi bilo treba pravice urejati drugače, je bilo jasno že leta 2014. Ustavno sodišče je takrat delno pritrdilo bolniku, ki je zaman zahteval povračilo stroškov robotske operacije raka prostate v Avstriji. Bolnik je opozarjal, da pravila obveznega zavarovanja neutemeljeno ožijo obseg pravic, ustavno sodišče pa je sklenilo, da bi moral pogoje za uveljavljanje pravic določati zakon. Pozneje so se vrstila opozorila, da bi lahko tak način odločanja o pravicah otežil njihovo posodabljanje, sporočilo ustavnega sodišča pa so skušali upoštevati v Cerarjevi vladi. V zakonodaji so nameravali na primer določiti, kdaj bo imel posameznik pravico do zobnih vsadkov, pa tudi, da bolnišnicam ni treba brezplačno popravljati zapletov, ki so nastali zaradi samoplačniških storitev pri zasebnikih. Načrti, ki so bili na mizi leta 2017, so na koncu obtičali v predalih, tudi poznejše oblasti niso poskrbele za zakonsko urejanje pravic.

Nove ali razširjene pravice prebivalci za zdaj tako še naprej dobijo na podlagi sprememb pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Med zadnjimi novostmi, ki so jih izpostavili na ZZZS, so na primer sodobnejši inhalatorji in alarmni sistem proti nočnemu močenju postelje, lani pa se je s treh let na devet mesecev skrajšala trajnostna doba pri zalivkah na mlečnih zobeh. Ta sprememba zmanjšuje možnost, da bodo morali otrokovi svojci ob dodatnih popravilih zoba seči v žep. Spremembe pravil obveznega zavarovanja pa niso edina pot do novosti: nova zdravila v sistem na primer prihajajo prek razvrščanja na liste. Zdravstvo so v preteklosti posodabljali tudi splošni dogovori, ki so vsakoletno razdelili zdravljenja in denar zanje; v mandatu Golobove vlade jih je nadomestila uredba o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tema, ki se ji vlade izogibajo

»Ob napovedanem združevanju pravic v celoto, ob demografskih trendih in razvoju zdravstvenih tehnologij bo treba razmišljati tudi o košarici pravic,« je prepričan Marjan Sušelj, ljubljanski zastopnik pacientovih pravic in nekdanji generalni direktor ZZZS. Pričakovanj je veliko, veliko pa je tudi politično občutljivih točk, je spomnil. Vlade se tej tematiki vedno znova izogibajo, opaža Sušelj, ki meni, da je taka reforma sicer neizbežna. Prihranki so še mogoči, je dodal, a se bo treba pogovoriti tudi o tem, kaj bo javno zdravstvo financiralo in kaj bo imelo prednost. Da bi lahko poiskali dolgoročne rešitve, bo treba opraviti temeljito razpravo, je jasen Sušelj: »To je tudi najzahtevnejši del reforme.« Sicer pa Sušelj ocenjuje, da bi bilo smiselno vprašanje delovanja ZZZS in financiranja zdravstva namesto v sedanjih ločenih predlogih urejati celovito, torej v sistemskem zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.