Bolj kot vprašanje, v kateri državi so razmere bolj nevarne, je relevantno vprašanje, v kateri državi je več upanja, da se bo trend zaustavil. Trend razumem kot pot, ki vodi v skrajni nacionalizem, razgradnjo Evrope, ne nujno v vojno tipa 2. svetovna vojna, v kateri je podoben trend dosegel vrh in katere prič je vedno manj, ampak v neko stanje pomanjkanja miru. Mark Leonard, sicer ustanovitelj Evropskega sveta za zunanje zadeve, to stanje imenuje obdobje nemiru. V kateri od obeh držav imamo v tem trenutku voditelje, ki jim bo uspelo to preprečiti? Zdi se, da ima francoski predsednik Macron neko vizijo in odločenost, pogum, da potegne črto. Marsikomu se lahko njegove zadnje poteze, kot je razpustitev parlamenta, zdijo izjemno nevarne. Ampak Francija ima zgodovino razpršenih strank na skrajni desnici, ki se redno pojavljajo in med seboj tekmujejo, ima pa tudi tradicijo, da se tem trendom upre, najbolj prepričljivo fašizmu v drugi svetovni vojni.
Ni sicer dvoma, da gre EU na desno. A še večjo skrb lahko zbuja, če tega ne dojamemo. Če ste v zadnjih dneh spremljali izjave po volitvah v evropski parlament in dogajanje v Bruslju, ste lahko ponovno dobili občutek, kot da je vse normalno. Običajna slika iz Bruslja je še vedno slika, da je vse normalno, gremo naprej. Vsakih pet let si v EU oddahnejo, češ, saj ni tako slabo, je pa vedno malo slabše in v neki točki vsi vemo, da bo že precej slabo. Zadnja poročila iz Bruslja, da se jim ni uspelo zediniti glede kandidatov za tri odprte visoke funkcije, in kazanje s prstom na EPP, ki želi unovčiti svojo relativno zmagoslavje na volitvah, pričajo o tem »business as usual« pristopu. In tukaj se mi zdi ob vseh alternativnih razlagah in kritikah pogled na Macronovo reakcijo, ko reče, da je bila rdeča črta prestopljena, ustrezna. Mladina
