Vsaka kriza je priložnost. Tako je bilo tudi med evrsko krizo leta 2014. V Španiji je vzniknil Podemos, v Grčiji pa je bila na pohodu Siriza, ki je januarja leto kasneje tudi zmagala na državnih volitvah. Optimizem na vstajniški levici je vladal tudi v Sloveniji, ko je bila 1. marca 2014 ustanovljena Združena levica. Častni gost na dogodku je bil bodoči grški premier Aleksis Cipras. V Ljubljani je navzočim predstavil svojo vizijo za doseganje solidarne in bolj pravične Evrope.
Dobrih deset let kasneje je Grk zopet spregovoril. Tokrat v knjigi, v kateri je opisal propad svojega političnega projekta. V ospredje je postavil zlasti razhajanja s svojim nekdanjim zaveznikom in Sirizinim finančnim ministrom Janisom Varufakisom. »V resnici je bil bolj zvezdnik in manj ekonomist,« se spominja 51-letni Cipras in dodaja, da je Varufakisovemu mednarodnemu ugledu in izjemnim govorniškim sposobnostim podlegel tudi sam, ko ga je izbral za finančnega ministra.
Hotel je dokazati trdnost svojih teorij
Kot strokovnjak za teorijo iger je Varufakis k pogajanjem pristopil, kot bi šlo za partijo pokra z izredno visokimi vložki. Sam Varufakis je kasneje priznal, da ga je presenetil odnos kolegov. Izpostavil je zlasti nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla, ki je v grožnjah z grškim izstopom iz evra videl celo prednost in priložnost za discipliniranje drugih držav. »Želel sem poslati sporočilo o trdih pogajanjih, a sem podcenil človeški dejavnik,« se poteka pogovorov v knjigi spominja Cipras. »Varufakis se je zelo hitro iz prednosti prelevil v negativnega protagonista. Ne samo, da ga naši potencialni zavezniki niso prenašali, tudi njegovi lastni kolegi ga niso.«
Cipras je Varufakisu očital tudi, da je vse skupaj videl kot priložnost za potrjevanje svojih ekonomskih teorij. Zaupanje vanj je izgubil, ko je slednji kot rezervni načrt predstavil uvedbo vzporedne valute in delitev bonov upokojencem. Tako naj bi upnike prisilili k izpolnitvi grških zahtev. Cipras pravi, da je v hipu, ko je slišal Varufakisov predlog, vedel, da se je zgodba izpela. »Ali misliš resno?« je vprašal svojega ministra.
Ja, mislil je resno. Podobne teorije vzporednih valut goji še danes. V svoji knjigi Tehnofevdalizem Varufakis med drugim razmišlja o globalni digitalni valuti kosmos, namenjeni mednarodni menjavi, ki bi z mehanizmi prilagodljive »obdavčitve« trgovanja uravnavala neravnovesja finančnih tokov in preprečevala izkoriščanje šibkih gospodarstev.
Kakor koli že, Ciprasu Varufakisove ideje niso več dišale, minister pa je pol leta po prevzemu funkcije odstopil s položaja. Varufakis je izkušnjo kasneje označil kot izdajo, v kateri so mu zavezniki »porinili nož v hrbet«.
Nostalgična zmota evropske levice
Med najbolj nazorne zgodbe Ciprasovega predsedovanja grški vladi sodi izkušnja iz Rusije. Grki so v igri pokra proti EU novačili pomoč tretjih držav, kot je Kitajska, zaveznika pa so iskali tudi v Moskvi. Cipras je Putina v prvi polovici leta 2015 prosil za simbolično pomoč v višini 200 ali 300 milijonov evrov, ruski predsednik, ki je tedaj že okupiral Krim, pa ga je gladko zavrnil. »Povedal mi je, da bi denar, ki smo ga zahtevali, raje dal sirotišnici, ker bi bilo, če bi ga dal Grčiji, kot bi ga vrgel v smetnjak,« se spominja Cipras. Dodaja, da je bil Putin tudi sicer dokaj ravnodušen do reševanja Grčije.
Zgodba je zgovorna zlasti zato, ker razkrinka že vsaj desetletje trajajoč politični nesporazum med evropsko levico in Rusijo. Prva v Rusiji celo še danes pogosto nostalgično vidi zgodovinskega zaveznika emancipatornih gibanj ter bojev za večjo delavsko in gospodarsko pravičnost. Resnica ne bi mogla biti dlje od tega.
Če so dejanja Moskve v zadnjih desetih letih kaj pokazala, je to tesno zavezništvo z evropsko evroskeptično in antiliberalno skrajno desnico, ki zavrača tudi emancipatorne politike. O tem priča finančna pomoč Le Penovi v Franciji, Orbanu na Madžarskem, avstrijskim svobodnjakom, nemški AfD, britanski stranki Reformirajmo Združeno kraljestvo, Sirizinim skrajno desnim tekmecem Zlati zori ter še mnogim drugim. Če se je pred desetimi leti smejalo vstajniški levici, se danes močno smeji skrajni desnici in njihovemu mecenu, ki ni želel reševati Grčije. Ne zato, ker si Grčija tega ni zaslužila, temveč ker so težave Grčije in evra koristile njegovemu načrtu.
Na drugi strani evropska levica doživlja hudo krizo. Realna politika jo je zvlekla vse bolj proti sredini, mestoma tudi prisilila v prevzemanje desnih politik. Na obronkih kljub temu vztrajajo nekatera politična gibanja, ki še vedno sanjajo širokopotezno. Eno od teh je gibanje Diem25, ki sta ga ustanovila prav Janis Varufakis in njegov hrvaški kolega Srećko Horvat. Oba se bosta 6. decembra pogovarjala v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
