Vsaj del gospodarskih napetosti med Evropsko unijo in ZDA sta predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in ameriški predsednik Joe Biden v petek načeloma pomirila. Eden izmed ciljev obiska von der Leynove v Beli hiši je bil namreč doseči napredek pri vprašanju ameriških subvencij za v ZDA proizvedene električne avtomobile, solarne panele in druge zelene tehnologije, denimo tudi za vodikovo pogonsko gorivo. Te so namreč v preteklih mesecih, potem ko so ZDA s subvencijami in davčnimi olajšavami sprejele zakon o zmanjšanju inflacije (IRA), zelo vznejevoljile evropske države, ki so se zbale selitve dela evropske proizvodnje pri zelenih tehnologijah v ZDA in s tem zmanjšanja konkurenčnosti Evrope.
Von der Leynova in Biden sta poleg usklajevanja stališč o novih sankcijah proti Rusiji sprejela dogovor, ki naj bi tudi evropskim podjetjem omogočil dostop do ameriških subvencij, vsaj na področju električnih avtomobilov. EU in ZDA bodo namreč začele oblikovati sporazum, po katerem bi proizvodi z v EU proizvedenimi ali predelanimi materiali redkih rudnin (ti so v baterijah električnih avtomobilov) imeli enak dostop do davčnih olajšav in ameriških subvencij (IRA denimo predvideva do 7500 dolarjev subvencije za električni avtomobil, ki je bil proizveden v ZDA).
Kje ostanejo pravila WTO?
»Izkupiček pogovorov je dober, tako s političnega kot z diplomatskega vidika. Kaže, da so ZDA in Evropska unija soglasne ter da industrijska politika ne bo spodkopala zahodne enotnosti glede varnostnih groženj,« je za Dnevnik ocenil Milan Elkerbout, raziskovalec in vodja programa za podnebno politiko pri mislišču Center za evropske politične študije (CEPS). Kot namreč opozarja, bo sporazum o redkih rudninah povezan s klavzulo v IRA, ki proizvajalce, s katerimi imajo ZDA sklenjen sporazum o prosti trgovini, obravnava enako kot domače proizvajalce.
»Glede na to, kako pomembni sta avtomobilska industrija in vrednostna veriga akumulatorjev za številne evropske države, se s tem rešuje ena od ključnih spornih točk sporazuma IRA. Večji trgovinski spor med EU in ZDA nikoli ni bil zelo verjeten, kljub nekaterim vročim besedam. Še vedno lahko obstajajo nekatere politike na obeh straneh Atlantika, ki imajo medsebojen vpliv, vendar obe strani priznavata, da so za energetski prehod in zmanjšanje emisij potrebne ambiciozne politike. Mehanizem EU za prilagajanje ogljika na meji je primer politike EU, ki lahko negativno vpliva na ameriške proizvajalce,« poudarja Elkerbout.
Biden in von der Leynova sta se strinjala, da sta IRA in evropski zeleni dogovor pomembni politiki za prehod v trajnostno naravnano družbo. V prihodnje naj bi se ZDA in EU bolje usklajevale o svojih velikih programih subvencij, in sicer tako, da bi se subvencijski programi na obeh straneh Atlantika medsebojno krepili. Zanimivo je, da Evropska unija kot zagovornica pravil Svetovne trgovinske organizacije (WTO) sedaj sprejema ameriško zakonodajo IRA, medtem ko so v preteklih tednih v Evropi opozarjali, da ta s programom subvencij pomeni veliko kršitev pravil WTO. Da bi moralo biti dogovarjanje med EU in ZDA v skladu s pravili WTO, je v prvem odzivu na dogovor med von der Leynovo in Bidnom opozoril Bernd Lange, predsednik odbora evropskega parlamenta za trgovino in poročevalec o trgovinskih odnosih med EU in ZDA. »Ameriških koncesij, ki so sedaj na obzorju, ne bi smeli sprejeti kot del paketa, ki naj bi vodil do protikitajske koalicije. Bojim pa se, da se svet vse bolj deli na nasprotujoče si trgovinske bloke,« je še ocenil Lange.
Prihajajo drugi ukrepi EU
Tudi zaradi tega se je v preteklih mesecih razmišljalo o vrsti ukrepov, s katerimi bi se zoperstavili novi ameriški zakonodaji, ki je po svoje tudi nadaljevanje Trumpove protekcionistične politike. V Franciji in Nemčiji so začeli pripravljati nacionalne odgovore na IRA, evropska komisija je razmišljala o ustanovitvi posebnega suverenega sklada s sicer še nejasnimi viri financiranja, s katerim bi se krepila evropska konkurenčnost. Komisija je tudi napovedala, da bo spomladi predstavila več zakonodajnih predlogov za krepitev evropske industrije, med njimi tudi predlog za zelen industrijski načrt, s katerim bodo okrepili naložbe in financiranje proizvodnje čistih tehnologij. Zrahljali naj bi pravila za pridobivanje državnih pomoči. Že jutri pa bo komisija predstavila zakonodajo o industriji z ničelno neto (vodikovo) vrednostjo, s katero naj bi se pospešila izdelava tehnologij z ničelnim ogljičnim odtisom za doseganje podnebnih ciljev EU.
»Dogovor med Bidnom in von der Leynovo je bolj dopolnitev za druge napovedane ukrepe. EU bo še vedno izvajala številne dodatne ukrepe oziroma subvencije na nacionalni ravni, kot je državna pomoč, ali na ravni EU. Nove obsežne evropske predloge prinašata zakon za zelen industrijski načrt in zakon o industriji z ničelno neto (ogljikovo) vrednostjo. EU se bo poskušala naučiti tudi nekaterih privlačnih pristopov iz IRA, in sicer preprostosti ter predvidljivosti pri zagotavljanju financiranja naložb v čiste tehnologije. Ker pa je EU unija 27 držav z majhnim skupnim proračunom, se bodo njene politike neizogibno razlikovale od politik ZDA. EU ima tudi veliko strožje politike določanja cen ogljika kot ZDA,« naslednje korake EU ocenjuje Elkerbout.
