Sirski režim Bašarja Al Asada vse bolj poskuša normalizirati odnose z državami v regiji. Pred dvanajstimi leti je bila Sirija zaradi krvavega nastopa proti protestnikom in obsežnega kršenja človekovih pravic suspendirana iz regionalne organizacije Arabska liga. Ta je takrat uvedla politične in gospodarske sankcije proti Damasku, vendar se jih še zdaleč niso držale vse države članice. Zdaj, ko je konflikt v sirski državljanski vojni postal razmeroma statičen (frontne črte se ne premikajo) in zamrznjen, vse več arabskih držav po dvostranskih normalizacijah odnosov z Al Asadovim režimom razmišlja o ponovni vključitvi Sirije v Arabsko ligo.
Sirski režim nadzoruje 70 odstotkov države (preostalih 30 je v rokah upornikov). V dolgoletnem konfliktu je umrlo od 500.000 do 700.000 ljudi, dvanajst milijonov prebivalcev Sirije pa je bilo notranje razseljenih ali so pobegnili iz države. Na Arabskem polotoku zdaj veje nov veter politično-varnostnih interesov. Na povabilo Savdske Arabije, ki se ta čas poleg Jordanije najglasneje zavzema za končanje sirske krize, so včeraj zunanji ministri članic Sveta za zalivsko sodelovanje (Bahrajn, Katar, Kuvajt, Oman, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati) ter šefi diplomacij Jordanije, Iraka in Egipta razpravljali o situaciji v Siriji.
Interesi Riada in Amana za normalizacijo
Na sestanku, ki je veljal za pripravljalno srečanje pred majskim vrhom Arabske lige, je beseda tekla o morebitni ponovni vključitvi Sirije v Arabsko ligo. Tako kot ni bilo enotnosti ob odločitvi o prekinitvi odnosov s Sirijo leta 2011 (ohranjali so jih denimo Alžirija, Irak in palestinska uprava), tudi zdaj ni enotnosti, kakšen status naj ima Sirija v prihodnje.
Obstajata predvsem dva protagonista, ki močno spodbujata normalizacijo odnosov s Sirijo. Prvi je Savdska Arabija, ki želi po normalizaciji svojih odnosov z Iranom, zaradi večjega osredotočanja na lastna razvojna vprašanja, stabilizacijo regije nadaljevati tako v Siriji kot Jemnu, kjer že vodijo mirovne pogovore s Hutiji. Drugi pa je Jordanija, ki ima na meji s Sirijo zaradi delovanja sirskih prekupčevalcev s sintetičnimi mamili (z njimi naj bi se financiral tudi Al Asadov režim) vse večje varnostne težave. Delno je do poglabljanja odnosov začelo prihajati po potresu v regiji, ki so ga nekatere arabske države izkoristile kot krinko za iskanje tesnejših vezi z Damaskom.
Obrisi mirovnega načrta
Toda razmerja za normalizacijo odnosov s Sirijo za zdaj še niso v prid njihovim podpornikom. Proti normalizaciji so odkrito nastopile tri države: Katar, Kuvajt in Maroko. Tudi njihova privolitev v normalizacijo odnosov z Damaskom je potrebna, saj Arabska liga odloča s soglasjem. Al Asadovemu režimu je od leta 2018 sicer uspelo normalizirati odnose že z desetimi arabskimi državami. Med zadnjimi sta Tunizija in Savdska Arabija, ki je pred dnevi gostila sirskega zunanjega ministra Fajsala Mekdada in se z gostom dogovorila za ponovni zagon konzularnih storitev ter vzpostavitev letalskih povezav med prestolnicama.
Šest držav še preučuje, kaj bodo storile (Džibuti, Jemen, Libanon, Libija, Komori, Somalija). Povsem se tudi še ni izjasnil Egipt kot težkokategornik Arabske lige, čeprav režim Abdela Fataha Al Sisija gravitira k normalizaciji odnosov z Al Asadom in denimo Turčijo že poziva k umiku njenih sil iz Sirije, kar je mogoče razumeti kot podporo Damasku in hkrati pripravljanje terena za jordanski mirovni načrt. Ta – koliko je znano – predvideva postopno normalizacijo odnosov režima in opozicije. Dosegli naj bi narodno spravo, režim bi moral pojasniti, kaj se je zgodilo z desettisoče izginulih med konfliktom, ukinjene bi morale biti oborožene milice, prenehati bi se moralo tihotapljenje sintetičnih drog.
