Vse odkar je Hugo Chavez leta 1999 prevzel vodenje Venezuele, je bil uradni Caracas najtesnejši ideološko-gospodarski zaveznik Kube. Strmoglavljenje venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, dediča chavizma, za kubanski režim pomeni velik izziv, ki je morda celo nepremostljiv. Ob stopnjevanju ameriških pritiskov na začasno predsednico Venezuele Delcy Rodriguez utegne Kuba ostati brez njenih pošiljk nafte, ki so se v lanskem letu sicer krepko zmanjšale, verjetno tudi zaradi gospodarske krize v Venezueli.
Še preden so ameriška letala in helikopterji odleteli iskat Madura, so na Kubi njemu v podporo potekali veliki shodi, kot izraz solidarnosti so zbrali štiri milijone podpisov. Kubanski predsednik Miguel Díaz-Canel je celo opozarjal, da bi ameriški spopad z Venezuelo pomenil tudi spopad s Kubo. Njegovo gorečnost je nekaj dni pozneje poskušalo omiliti kubansko zunanje ministrstvo, ki je pojasnilo, da Kuba seveda ne bo šla v vojno z ZDA.
Tesno obrambno sodelovanje
Ugrabitev Madura je kubanski režim močno pretresla. Ne samo zato, ker je ameriški predsednik Donald Trump kmalu po zajetju Madura dejal, da je kubanski režim zelo blizu padcu, grožnje pa je nadgradil njegov zunanji minister Marco Rubio z besedami, da bi se, če bi bil na mestu kubanskega režima, zelo bal. Pretres v Havani je bil še večji tudi zato, ker je bila med 100 ubitimi v ameriškem napadu približno tretjina pripadnikov kubanskih varnostnih sil. Te so od obrambnega dogovora med državama, sklenjenega leta 2008, pomagale preurejati strukture venezuelskih obveščevalnih služb in urile enote vojske.
Kuba je zaradi smrti 32 svojih rojakov – šlo je za polkovnike, poročnike, majorje in stotnike ter navadne vojake – razglasila dvodnevno žalovanje. Medtem pa so kubanski disidenti na Floridi slavili Madurov padec in izražali upanje, da se bo podobno zgodilo tudi v njihovi domovini, kjer so oblasti dogajanje v Venezueli opisale kot ameriški državni terorizem.
Zdajšnje oblikovanje ameriške politike do Venezuele in Kube sicer opisujejo predvsem kot delo Marca Rubia, čigar starši so pobegnili s Kube pred režimom Fulgencia Batiste, tik preden je Fidel Castro prevzel oblast. Rubio že desetletje velja za jastreba ameriškega nastopa proti Venezueli in Kubi.
Mehika je prehitela Venezuelo
Za Kubo je izguba Madura uničujoča tudi z gospodarskega vidika. Država, ki se že leta sooča z večurnimi izpadi elektrike in pomanjkanjem hrane ter zdravil, je bila vse od Chavezovih časov odvisna od subvencionirane prodaje venezuelske nafte. Tako se je vsaj delno poskušala izmuzniti ameriškemu trgovinskemu embargu, ki ga je Washington uvedel po Castrovi komunistični revoluciji leta 1950. Petindvajset let je bila Venezuela največja dobaviteljica nafte za Kubo – nafto je tja vozila tudi v zameno za kubanske zdravnike in medicinske sestre ter za pomoč pri urjenju varnostnih sil.
Zdaj Trump napoveduje, da bodo ZDA do nadaljnjega upravljale vso prodajo venezuelske nafte, kar bi pomenilo, da bi dotok na Kubo usahnil. Do vključno leta 2023 je Caracas v Havano dnevno izvozil od 55.000 do 90.000 sodčkov nafte. Nato so dobave precej upadle, na 9500 sodčkov dnevno, Venezuelo je kot največja dobaviteljica prehitela Mehika, ki na Kubo uvozi okoli 19.000 sodčkov nafte dnevno. Mehika, ki je skupaj s Kubo in Kolumbijo tudi sama tarča vnovičnih Trumpovih groženj, je sporočila, da prodaje nafte Kubi ne bo povečala.
Brez strategije
Čeprav naj bi po Rubievih zagotovilih v ameriški administraciji že razpravljali o tem, kako pomagati kubanskemu narodu, nadaljnji ukrepi Washingtona niso jasni. Znano je le, da Trump pričakuje padec kubanskega režima. Kaj bi se zgodilo po tem, ostaja uganka. Kot namreč opozarja nekdanji posebni predstavnik za Venezuelo v Trumpovi prvi administraciji Elliott Abrams, zdajšnja ameriška vlada ne premore strategije za Kubo po morebitnem padcu oblasti. Abrams jo zato poziva, naj se takoj začne ukvarjati s tem vprašanjem. Doreči bi morali, kako bo z vodenjem države in kakšno pomoč bodo ZDA nudile njenemu gospodarstvu ter varnostnim silam. Spet drugi so prepričani, da morebiten bankrot Kube še ne pomeni, da bo režim po 65 letih tudi avtomatično padel. Da se bliža konec kubanske vlade, v zadnjih dneh odločno zavračajo tudi v Havani, a priznavajo, da so imeli po padcu Madura nekaj več težav pri oskrbi z elektriko, vendar nič več kot to.