Neolepšani, odklenjeni, nefiltrirani in pošteni moderni spomini politika brez vrvice, ki se ne meni za običajna pravila politike. Politika, ki je izpeljal brexit in skoraj umrl zaradi covida, in nekdanjega novinarja, ki je bil pionir pri izrekanju neizrekljivih resnic. Eksplozivni spomini stoletja, ki jih morate prebrati. To so prodajni slogani spominov nekdanjega novinarja, londonskega župana, poslanca, zunanjega ministra in premierja z naslovom »Boris Johnson, Unleashed«, za katere je vnaprej dobil pol milijona funtov. Vsakršen prevod temu naslovu dela krivico, a najbližje je: Boris Johnson, spuščen z vrvice ali brez vrvice; vplivnim politikom na Otoku namreč radi rečejo »big dogs of politics«, veliki psi politike, kadar jim ne rečejo velike zverine (big beasts).
Cezar je imel 23, Johnson 62 ran
Johnson, ki v spominih svojo veličino primerja z Winstonom Churchillom (zaradi brexitske polomije) in Julijem Cezarjem (zaradi pučističnega padca z oblasti), je vsekakor dal svojevrsten pečat britanski politiki, a ne s poštenostjo in resnicami, ampak z nepoštenostjo in lažmi, zaradi katerih je ne samo izpeljal brexit, ampak bil po dvakrat ob službo kot novinar in politik.
Kritiki njegovih spominov pravijo, da so mešanica laži, narcisizma, maščevanja, nepriznavanja nobene od napak, nizanja grešnih kozlov za vse svoje zmote in napake, posebno med covidom, zaradi katerih je po nepotrebnem umrlo veliko Otočanov in skoraj tudi on sam.
Julijski katastrofalni poraz konservativcev na volitvah, piše Johnson, nima nobene zveze z njim, ki je moral odstopiti zaradi zabav na Downing Streetu 10 med covidnimi karantenami ter zanikanja in laganja o njih. Če bi bil še premier, bi konservativci menda spet zmagali. Ko piše o svojem padcu z oblasti, se, in to ne prvič, primerja z Julijem Cezarjem, umorjenim starorimskim imperatorjem. »Cezar,« piše Johnson, »je imel 23 vbodnih ran, jaz sem končal z 62, ker je 60 ministrov sledilo Saju in Rishiju (tedanjima ministroma, ki sta z odstopom sprožila plaz, ki je spodnesel Johnsona, op. p.). Tragično, kajne?«
Med osebnimi kritikami so najostrejše na račun »izdajalskega« Rishija Sunaka, ki naj bi rovaril proti njemu od trenutka, ko ga je imenoval za finančnega ministra. »Je šlo za puč? Seveda,« piše Johnson, glavni pučist in izdajalec pa da je bil Sunak, s katerim je obseden. Med dobro znanimi ljudmi, ki jih Johnson v spominih najbolj kritizira, je brexitski skrajnež in njegov nekdanji glavni svetovalec Dominic Cummings, ki se je prelevil v enega njegovih največjih kritikov; Johnson ga je opisal kot »samomorilskega robota«, ki naj bi ga spodkopaval, ko je delal zanj na Downing Streetu 10.
Izpeljal brexit, hotel preprečiti megxit
Johnson trdi, da je po tem, ko je izpeljal brexit, ki je največji vir samohvale, poskusil preprečiti tako imenovani megxit, kot so rekli odcepitvi princa Harryja in Meghan od kraljevske družine, ker so vedno krivili njo, ne pa princa. Januarja 2022 naj bi ga podrejeni na Downing Streetu 10 in uradniki Buckinghamske palače prepričali, da naj Harryja prepriča, naj ostane doma in ne opusti svoje vloge v kraljevi družini.
»To je bilo smešno, da so me prisilili, naj poskušam prepričati Harryja, da naj ostane. Z njim naj bi imel nekakšen moški pogovor. Popolnoma brezupno.« To je potrdil dvajsetminutni pogovor. Harry naj bi bil »dragocen za Britanijo«, a ga o tem ni mogel prepričati. Omenja tudi pokojno kraljico Elizabeto II., ki ga je sprejela dva dni pred smrtjo, da bi odobrila njegov odstop s premierskega položaja. Johnson piše, da sta se pogovarjala o Ukrajini in da ji je potožil o tem, da »imamo težave pri prepričevanju naših indijskih prijateljev, da naj bodo ostrejši do Rusije«. »Spomnila se je nečesa, kar ji je v petdesetih letih rekel tedanji indijski premier Nehru. Rekel ji je, da bo Indija vedno na strani Rusije in da se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile. So nespremenljive.« To in veliko drugega v Johnsonovi knjigi je nemogoče preveriti, ker temelji na pogovorih na štiri oči, njegov sproščen odnos do resnice pa je zelo dobro znan in navzoč na veliko straneh več kot 700 strani dolgih spominov.
V knjigi je tudi kar nekaj zanimivih anekdot. Ena najodmevnejših je povezana z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem, ki mu Johnson reče Bibi, ko ga je ta obiskal leta 2017 na zunanjem ministrstvu, ki ga je takrat vodil. Bibija naj bi tiščalo na vodo, gostitelj Johnson mu je ponudil svoje osebno stranišče, Netanjahu pa naj bi v njem skril prisluškovalno napravo, ki jo je potem odkrila varnostna služba med rednim varnostnim pregledom ministrstva.
