Združeni narodi so države sveta pozvali, naj pred začetkom COP30, podnebnega vrha v brazilskem Belemu, »metropoli Amazonije«, ki so pljuča sveta, predstavijo svoje podnebne načrte za leto 2035. Na 30. podnebnem vrhu se bodo države sveta in različne nevladne organizacije namreč znova dogovarjale, kako se soočiti s podnebnimi spremembami in, še prej, kako zmanjšati vpliv človeka na njih.
Sami neuspehi
O neuspehu teh vsakoletnih srečanj lahko govorimo, ker je bil vse od pariškega vrha COP21 leta 2015 maksimalni cilj, da se do konca stoletja povprečna temperatura glede na konec 19. stoletja ne poveča za več kot 1,5 stopinje Celzija, a že v prihodnjih letih bomo to mejo dosegli. Tako namreč zdaj ocenjujejo v ZN, ker se emisije toplogrednih plinov zmanjšujejo prepočasi.
Spodletel bo tudi minimalni pariški cilj, to je povečanje temperature planeta v teh dveh stoletjih za največ 2 stopinji. Po ocenah ZN se bo temperatura do konca stoletja ob sedanjih trendih glede na 19. stoletje namreč povečala za 2,8 stopinje, tako da se bomo vse bolj soočali z negativnimi posledicami segrevanja ozračja. Že sedanje zvišanje za 1,5 stopinje naj bi uničilo 70 odstotkov koralnih grebenov, zvišanje za 2 stopinji pa kar 99 odstotkov. A brez nacionalnih in svetovne podnebne politike bi bilo še veliko huje, saj bi se temperatura do konca stoletja dvignila za 4 stopinje glede na 19. stoletje.
Brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva pravi, da želi tokratni podnebni vrh spremeniti v »COP resnice« (COP je kratica za konferenco pogodbenic konvencije o podnebnih spremembah). Pravi, da je bilo dovolj praznih obljub in da se je treba osredotočiti predvsem na izpolnjevanje že danih, česar številne države po svetu ne počno.
Manj ambiciozna Kitajska in kljubovalna Amerika
Vsekakor so naftni lobiji in ameriška administracija, ki jih pod Trumpom podpira, tudi kot nasprotnica boja proti segrevanju ozračja, premočni. Ameriški predsednik je letos v generalni skupščini izjavil, da so podnebne spremembe največja prevara v zgodovini človeštva. Politika sedanje administracije je jasna, zato v Belemu niti ne bo imela izstopajoče delegacije. ZDA bodo zastopali posamezni guvernerji zveznih držav, kongresniki in aktivisti.
Tudi Kitajska, ki je poleg ZDA in Evrope še ena velika onesnaževalka zraka, ni več tako ambiciozna pri zmanjševanju emisij kot pred leti. Bogate evropske države pa niso zares pripravljene popraviti škode, ki so jo v zadnjih 150 letih s svojo industrializacijo povzročile revnim državam, kjer segrevanje ozračja že zdaj prinaša negativne posledice. Lani na primer so strokovnjaki priporočali, da se na leto nameni revnim državam za odpravljanje posledic segrevanja ozračja 1300 milijard dolarjev (1150 milijard evrov), a na COP29 so države udeleženke odobrile le 300 milijard dolarjev, niso pa jih še zbrale. Na letošnjem vrhu bi mnogi radi dosegli, da bi se ta vsota vsako leto tako povečevala, da bi vsaj leta 2035 dosegla nujno potrebnih 1300 milijard dolarjev. Glavna težava vseh teh podnebnih vrhov pa je, da na njih podpisani sporazumi niso pravno zavezujoči. Tudi EU lahko svoje načrte za zniževanje emisij do leta 2035, 2040 in 2050 razvodeni, kar se lahko zgodi, če bo ambiciozen zeleni prehod škodil gospodarstvu.
EU bi še rada bila zastavonoša
V sredo zjutraj so sicer okoljski ministri držav članic EU nekako v zadnjem trenutku in po dvajsetih urah burnih pogajanj le dosegli dogovor, da bodo do leta 2035 zmanjšali emisije ogljikovega dioksida za 72,5 odstotka glede na leto 1990. Pred tem je EU načrtovala, da bo to zmanjšanje čez deset let znašalo 66,25 odstotka. Torej EU na COP30 v Belemu – ki se bo uradno začel v ponedeljek, že v četrtek pa se bodo tam zbrali voditelji držav – ne bo prišla praznih rok. Okoljevarstveniki menijo, da bi EU, ki hoče biti na čelu svetovnega boja proti segrevanju ozračja, morala biti še bolj ambiciozna.
A glede na to, da je treba pri načrtu o zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida soglasje vseh 27 držav članic, je že omenjeni zvišani odstotek uspeh. Na pogajanjih ministrov so zvišanju nasprotovale predvsem Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska. Zlasti Poljska je še vedno preveč odvisna od premoga. Če dogovora ne bi bilo, bi to hudo prizadelo ugled EU, ki hoče, da bi ji druge države sveta sledile, se pravi, da bi jim bila za zgled.
Države članice EU so se tudi dogovorile, da bodo do leta 2040 glede na leto 1990 zmanjšale emisije ogljikovega dioksida za 90 odstotkov, pri čemer se bo – predvsem na zahtevo višegrajske skupine – upoštevalo do »pet odstotkov« mednarodnih ogljičnih dobropisov. To pomeni, da bo država članica lahko zmanjšala emisije tudi samo med 85 in 90 odstotki, če bo na primer v državah tretjega sveta do te mere, za kolikor je pod 90 odstotki, poskrbela za sajenje dreves, ki absorbirajo ogljikov dioksid. Še vedno pa velja pariški podnebni sporazum iz leta 2015, po katerem naj bi EU ogljično nevtralnost dosegla leta 2050.
