Ko se v Nasirabadu začne dan, je pred tamkajšnjo tovarno ledu že dolga vrsta ljudi. Moški, ženske in otroci prihajajo z vedri, vrečami in plastičnimi posodami. Med njimi je tudi 12-letni Tajmur, ki v šolski uniformi čaka na svoj delež ledu, piše Guardian.
»Če ne prinesem ledu, kako bomo doma zdržali vročino? In kako bomo pili vodo, ki je videti, kot da bi vrela?« pravi deček.
Ko dobi led, ga odnese domov, nato pa se odpravi v šolo. Majhen kos ledu spravi v plastično posodo in ga vzame s seboj, da se lahko med potjo vsaj nekoliko ohladi. Že okoli osme ure zjutraj je sonce tako močno, da si obraz moči z vodo, ki nastaja pri taljenju ledu.
Njegova mama je noseča z drugim otrokom. Ker je že dvakrat izgubila otroka med nosečnostjo, se boji, da bi ji hoja do tovarne in prenašanje težkega ledu v hudi vročini lahko škodovala.
V Nasirabadu je zaščita pred vročino odvisna predvsem od tega, kaj si posamezna družina lahko privošči.
Mestece leži v provinci Balučistan na vzhodu države. Obkrožajo ga gore in nasadi datljevih palm, večina prebivalcev pa živi v hišah iz blata. Elektriko imajo po besedah domačinov približno tri ure na dan, napetost pa je pogosto prenizka, da bi hladilniki lahko zanesljivo delovali.
Tisti, ki si lahko privoščijo sončne panele, z njimi napajajo ventilatorje in v nekaterih primerih tudi hladilnike. Za vse druge ostaja skoraj edina obramba pred vročino led, ki ga vsako jutro prinesejo domov.
Led za hlajenje pitne vode
Tovarna Mohameda Haiderja se je v zadnjih mesecih spremenila v nekakšen neuradni hladilni center Nasirabada. Njegov pokojni oče jo je ustanovil leta 1992.
Vsako jutro okoli sedmih delavci dvignejo kovinsko roleto. V samo dveh urah običajno prodajo vseh približno 400 ledenih blokov, ki so jih izdelali čez noč.
Skoraj ves led ljudje kupijo za hlajenje pitne vode. Povpraševanje je tako veliko, da nekateri čakajo v vrsti, vendar na koncu odidejo praznih rok.
»Žalostno je, da ljudje ne dobijo ledu, ker ga zmanjka. Takrat morajo ves dan piti toplo vodo,« pravi Haider.
Zvečer se prebivalci pogosto zberejo pred njegovo tovarno. Haider jim brezplačno deli kozarce hladne vode, medtem ko za naslednje jutro že zamrzujejo novo pošiljko ledu.
Tisti, ki zjutraj ne pridejo pravočasno, lahko led kupijo od drugih prebivalcev. Kos, ki ga je nekdo zjutraj kupil za približno 40 rupij, je pozneje mogoče prodati za dvakrat toliko.
Za nekatere je hladna voda razkošje
66-letna vdova Radž Bibi si ne more privoščiti niti ledu niti lastnega solarnega sistema. Vsako jutro napolni več steklenic z vodo in jih odnese k sosedu, ki ima hladilnik, napajan s sončnimi paneli.
Sosed ji dovoli, da steklenice shrani v hladilnik. Bibi se zvečer vrne ponje in upa, da bo hladna voda zdržala dovolj dolgo, da jo bo lahko pila tudi ponoči.
»Dan mine v vročini in dušenju. Elektrike ni dovolj, da bi lahko uporabljala ventilator, solarnih panelov pa si ne morem privoščiti,« pravi.
Tudi družine, ki imajo sončne panele, niso povsem zaščitene. Številne si ne morejo privoščiti dragih baterij, ki bi omogočale shranjevanje elektrike za noč. Zato ljudje pogosto odnesejo postelje in vzmetnice na prosto ter spijo pod milim nebom.
Razlika med družinami je tako vse bolj odvisna od tega, koliko si lahko privoščijo za prilagajanje na vročino – od solarnih panelov in baterij do hladilnikov, vode in ledu.
Vročina, pred katero ni mogoče pobegniti
Vročinski val se v tem delu Pakistana vleče že več mesecev. Pakistanska meteorološka služba je za Balučistan napovedovala zelo vroče in suho vreme, maja pa je opozarjala na temperature med 46 in 50 stopinjami Celzija.
Ljudem je svetovala, naj se izogibajo nepotrebnemu izpostavljanju soncu, pijejo dovolj tekočine in z vodo ravnajo varčno. Kmetom je priporočila prilagoditev delovnega časa in zaščito živine.
Toda številni prebivalci Nasirabada si takšnih ukrepov preprosto ne morejo privoščiti.
Tajmur se ne more izogniti jutranjemu soncu, saj je od njega odvisno, ali bo njegova družina imela hladen vir vode. Radž Bibi mora hoditi do sosedove hiše. Kmetje ne morejo zapustiti nasadov, ki jim zagotavljajo dohodek, ženske pa morajo tudi v najhujši vročini kuhati na ognju, saj plina ni. Tudi takrat, ko se temperatura približuje 50 stopinjam.
