Potem pa je 2. novembra 2000 do Mednarodne vesoljske postaje priletelo rusko plovilo Sojuz TM-31 z modulom Zvezda, v katerem so sedeli ruska kozmonavta Jurij Gidzenko in Sergej Krikalev ter ameriški astronavt Bill Shepherd. Polet se je imenoval ekspedicija 1 in je bil prvi, ki je prebivalce na postajo pripeljal za daljši čas. Ostali so 136 dni, nato so jih zamenjali novi astronavti in kozmonavti – in ta cikel se ni prekinil vse do danes. Človeštvo je tako v vesolju neprenehoma prisotno že 25 let. In en dan.
Neprecenljive izkušnje
Od 2. novembra 2000 se je na postaji zvrstilo več kot 290 posameznikov iz 26 držav. V vesolju so bili ta čas seveda tudi drugi, denimo 28 ljudi v okviru kitajskega vesoljskega programa s človeško posadko (prvi Kitajec je v vesolje poletel leta 2003), pa potniki na drugih misijah ter zadnje čase na zasebnih poletih. Vsekakor pa ima Mednarodna vesoljska postaja oziroma partnerice v njej izključne zasluge za četrt stoletja neprekinjene človeške prisotnosti v vesolju (če seveda odmislimo širšo sliko, v kateri je Zemlja del vesolja). Na postaji je človeštvo opravljalo znanstvene preizkuse in sprehode v vesolje, nabiralo izkušnje o dolgotrajnem bivanju v vesolju in breztežnosti z vsemi nevarnosti vred ter pridobilo neprecenljive izkušnje za prihodnost, ko bo človek poskušal leteli še dlje od Lune.
Načrti za čas po padcu v Pacifik
Zato je ob 25. obletnici v ospredju prav Mednarodna vesoljska postaja in njena prihodnost. Jasno je, da so ji dnevi, bolje rečeno leta, šteti. Njeno življenjsko dobo so že podaljševali, po trenutnih načrtih pa bo ostala stalno naseljena do konca tega desetletja, nato naj bi leta 2031 nadzorovano strmoglavila v Tihi ocean. Njeno vlogo bodo prevzeli drugi.
ZDA načrtujejo, da bodo to zasebne vesoljske postaje, prvo naj bi v vesolje poslali prihodnje leto. Rusija, ključna partnerica ZDA na Mednarodni vesoljski postaji, načrtuje izstrelitev glavnih komponent svoje vesoljske postaje do leta 2030. Kitajska svojo postajo že ima in je stalno naseljena od leta 2022. Ta bo lahko poskrbela, da bodo ljudje še naprej neprestano v vesolju tudi po tridesetih letih, če življenjske dobe Mednarodne vesoljske postaje spet ne podaljšajo oziroma če se ZDA in Rusiji časovno zalomi z njihovimi načrti, kar je v vesoljskih programih prej pravilo kot izjema.
