Skoraj dve stoletji po tem, ko je Francija odpravila suženjstvo, je kolonialni zakon, ki je ljudi razvrščal kot lastnino, ostal tiho v veljavi. V četrtek bodo zakonodajalci končno glasovali o njegovi odpravi.
Predlog zakona, ki naj bi bil sprejet v francoski skupščini, bo razveljavil »code noir« ali črni kodeks, dekret iz leta 1685, ki ga je podpisal kralj Ludvik XIV. za urejanje položaja sužnjev v francoskih kolonijah.
Spoznanje, ki je mnoge pretreslo
»To me je šokiralo,« je dejala Muriel Jean-Baptiste, pariška medicinska sestra, katere starši prihajajo z Martinika, iz francoskega čezmorskega departmaja na Karibih.
»Zakon, ki je temnopolte obravnaval kot lastnino, je še vedno tam,« je rekla.
Člen 44 v kodeksu je zasužnjene razglasil za »premično lastnino«. Drugi členi so odredili pohabljanje za tiste, ki so pobegnili, in določali, da izjava zasužnjene osebe nima nobene veljave.
»Črni kodeks s svojimi 60 členi ne bi smel nikoli preživeti odprave suženjstva v 19. stoletju,« je prejšnji teden dejal predsednik Emmanuel Macron.
»Tišina in celo brezbrižnost, ki smo jo ohranjali skoraj dve stoletji do tega 'črnega kodeksa', sta postali oblika žalitve,« je dejal Macron. Vendar, tako kot prejšnji francoski predsedniki se je tudi Macron vzdržal opravičila.
Macron sicer podpira simbolično razveljavitev francoskih suženjskih zakonov, opozarja pa pred obljubami o reparacijah.
Tretja največja trgovina s sužnji
Francija je vodila tretjo največjo trgovino s sužnji, pri čemer je na plantaže sladkorja, ki je bogatil francoski mesti Nantes in Bordeaux, poslala približno 1,4 milijona Afričanov. Njeno cesarstvo se je kasneje razširilo na štiri celine.
Drugi vidijo razveljavitev kot nekaj bolj pomenljivega – simptom države, ki se še ni v celoti soočila s svojo preteklostjo, le še en počasen korak na poti.
Po mnenju opazovalcev je v pravu formalna odprava najlažji del. Code noir je izgubil vso veljavo leta 1848, ko je Francija odpravila suženjstvo.
Francija sicer ni opustila vseh svojih suženjskih kolonij: štiri najstarejše – Guadeloupe, Martinik, Francoska Gvajana in Réunion – so leta 1946 postale polni francoski čezmorski departmaji. To pomeni, da se upravljajo iz Pariza in so dejansko del države.
Njihovih približno 1,9 milijona prebivalcev, večinoma potomcev zasužnjenih, je francoskih državljanov.
Kljub popolni vključitvi v Francijo ostajajo čezmorski departmaji med najrevnejšimi ozemlji države. Brezposelnost je približno dvakrat višja kot v celinski Franciji, več kot tri četrtine gospodinjstev na Mayottu pa živi pod nacionalno mejo revščine.
Ni vedel, da zakon še obstaja
Poslanec, ki je predlagal razveljavitev črnega kodeksa, je ta zakon sicer poznal iz zgodovine, ni pa vedel, da formalno še obstaja v francoski legislaturi.
»Kot prapravnuk zasužnjenih ljudi ga nikoli nisem mogel prebrati v celoti,« je dejal Max Mathiasin z Gvadalupa. »To so naredili ljudje – proti ljudem.«
Zanj je glasovanje za odpravo zakona način, da obnovi človečnost v Franciji, katere moto je »Svoboda, enakost, bratstvo«. »To pomeni živeti v skladu z republiško obljubo,« pravi.
Ta obljuba po njegovem mnenju doma še vedno ni izpolnjena. »Na Gvadeloupu,« je dejal Mathiasin, »so na najpomembnejših položajih, v državnih strukturah, še vedno belopolti.«
Trdna dediščina kolonializma
Fundacija za spomin na suženjstvo ima za predsednika nekdanjega premierja Jean-Marca Ayraulta, njegov namestnik Pierre-Yves Bocquet pa pravi, da je črni kodeks rojstni kraj francoske »kolonialne izjeme« – načela, da so lahko temeljne pravice republike suspendirane za podrejene.
To načelo je preživelo imperij, je dejal in nadaljeval: »Tudi danes sprejemamo, da imajo ljudje na čezmorskih ozemljih lahko manj pravic kot v metropolitanski Franciji.«
Francija ni edina država, ki še vedno nosi ostanke imperija – Združeno kraljestvo in Združene države imajo prav tako čezmorska ozemlja.
Toda po mnenju opazovalcev je Francija posebna zato, ker je svoje suženjske kolonije spremenila v enakovredne departmaje republike, ne pa v oddaljene odvisnosti.
Država vztraja, da so čezmorski departmaji del Francije, čeprav ljudje, ki tam živijo, pravijo, da so obravnavani kot manj vredni.
Za 81-letnega Maxa Relouzata, predsednika Združenja za spomin na suženjstvo, je razveljavitev pomembna, ker se tako malo drugega spreminja.
Njegov afriški prednik po zakonu ni imel imena, le številko in registracijsko oznako – družina, ki je živela na Martiniku, je po emancipaciji dobila ime Relouzat, verjetno po vasi Nelouzat v regiji Auvergne v osrednji Franciji.
Najbolj ga jezi, da simbolika ne spreminja najpomembnejšega: sistemskega rasizma v Franciji.
»Pod krinko departmentalizacije se je ohranil kolonialni sistem,« je dejal Relouzat. »Če so čezmorski departmaji del Francije, zakaj potem obstaja ministrstvo za čezmorske zadeve?«
Razveljavitev z zamudo
Za Florence Alexis, strokovnjakinjo za suženjstvo in hčerko haitijskega pisatelja Jacquesa Stephena Alexisa, je pravi preobrat prišel pred 25 leti. Leta 2001 je Francija prva na svetu razglasila trgovino s sužnji in suženjstvo za zločin proti človeštvu.
»To je spremenilo moje življenje,« je dejala Alexisova. Po njenem mnenju rasizem ni dediščina enega odloka, temveč suženjstva samega.
»Ko sem bila otrok, so me v šoli imenovali mala opica,« je dejala. »Ljudje so spuščali živalske zvoke, ko sem šla mimo – in to se dogaja še danes na nogometnih stadionih.«
Parižanka Élodie Léon, stara 29 let, katere družina prihaja iz Francoske Gvajane, pozdravlja razveljavitev, a obžaluje zamudo.
Vprašanje reparacij
Čeprav je Macron večkrat omenil reparacije, se Francija temu že dolgo izogiba.
Predsednik je to označil za »vprašanje, ki ga ne smemo zavrniti«, vendar tudi za nekaj, pri čemer »ne smemo dajati lažnih obljub«.
Nobenega finančnega zavezništva ni podal, temveč je popravo krivic opredelil najprej kot resnico, izobraževanje in zgodovinsko delo.
Ob tem lahko dodamo, da so bile najbogatejše plantaže Francije v Saint-Dominguu, kjer so se zasužnjeni leta 1804 uprli in ustanovili neodvisno državo Haiti. Francija je nato osvobojene prisilila, da so plačali odškodnino za izgubo svojih gospodarjev – dolg, ki je bil odplačan šele leta 1947.
Najhujši zločin proti človeštvu
Toda čas Macronovega zadnjega govora je bil nekoliko neroden. Dva meseca prej se je namreč Francija vzdržala pri glasovanju generalne skupščine Združenih narodov, ki je s 123 glasovi za, 3 proti in 52 vzdržanimi razglasila čezatlantsko trgovino s sužnji za najhujši zločin proti človeštvu.
Ta mesec pa je na vrhu Africa Forward v Keniji, nekaj dni po tem, ko se je razglasil za »panafrikanista«, Macron prijel mikrofon in nekoliko nerodno zahteval, naj se dvorana umiri.
»Takoj ko stopi na afriško celino,« je dejala opozicijska poslanka Danièle Obono, »se ne more zadržati, da se ne bi obnašal kot kolonizator.«
Razveljavitev črnega kodeksa, je dejal Bocquet, »ne bo imela neposrednega učinka«. Ali bo pomagala Franciji v boju proti rasizmu in neenakosti v čezmorskih ozemljih, je dodal, »pa še ni jasno«.
»Za francoske oblasti in Macrona je to enostavno narediti,« je dodala Alexisova. »Ker jih nič k ničemur ne zavezuje.«
