Prvi primer gobavosti po več desetletjih na Hrvaškem so epidemiologi potrdili pri državljanu Nepala v Splitu. S simptomi gobavosti se je na splitskem epidemiološkem oddelku pojavil pred približno desetimi dnevi, poroča net.hr.
»Moški se zdravi, njegovi bližnji stiki so prejeli potrebno terapijo, a niti niso okuženi,« je za RTL Danas povedal vodja službe za epidemiologijo nalezljivih bolezni pri Hrvaškem inštitutu za javno zdravje Bernard Kaić. »Izvajata se profilaksa in spremljanje, zadeva pa je pod nadzorom.« Nepalec na Hrvaškem živi z družino že dve leti.
»Po postavitvi diagnoze je bila takoj predpisana antibiotična terapija, v kratkem času pa so bili identificirani vsi tesni stiki obolele osebe, ki so vključeni v ustrezen postopek pregleda, kemoprofilakse, zdravljenja ali spremljanja, v skladu z veljavnimi strokovnimi smernicami,« so poudarili na hrvaškem zavodu za javno zdravstvo.
Nevarnosti za javno zdravje ni, gobavost pa je danes redka in popolnoma ozdravljiva bolezen, so še pojasnili za hrvaške medije, med drugim za Večernji list.
Izkoreninjene bolezni se lahko vrnejo
Bolezen je bila na Hrvaškem desetletja izkoreninjena. Zadnji primer so na Hrvaškem imeli pred 30 leti. V Romuniji so zadnji primer zabeležili celo pred 40 leti. V petek so v tej državi potrdili dva primera.
Predsednica slovenske zdravniške zbornice Bojana Beović je za 24ur povedala, da v Sloveniji gobavosti že več desetletij ni bilo. Hkrati opozarja, da živimo v globalnem svetu, zaradi česar se lahko že izkoreninjene bolezni vrnejo. Zato je vseeno potrebna pozornost.
Primer gobavosti na Hrvaškem naj za Slovenijo ne bi predstavljal večje grožnje, saj je za prenos okužbe potreben dolgotrajen stik z okuženo osebo.
Kaj je gobavost?
Gobavost je kronična nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium leprae. Najpogosteje prizadene kožo, periferno živčevje, sluznico nosu in zgornja dihala. Ob dolgotrajnem stiku z okuženim se lahko razvije po več mesecih ali celo letih.
Prenaša se predvsem s kašljanjem ali kihanjem. Če okuženi živi v slabih higienskih razmerah, je možnost za prenos večja, kot če živi v dobro urejenih higienskih razmerah.
Bolezen je dandanes ozdravljiva, a je zdravljenje trdovratno.
Običajni simptomi
Pogosti simptomi pri različnih oblikah gobavosti vključujejo izcedek iz nosu, suho lasišče, težave z vidom, kožne lezije, mišično šibkost, pordelo kožo, gladko, sijočo in razpršeno zadebelitev kože na obrazu, ušesih in rokah, izgubo občutka v prstih na rokah in nogah, zadebelitev perifernih živcev, sploščen nos zaradi uničenja nosnega hrustanca ter spremembe pri tvorjenju govora. Poleg tega se lahko pojavita atrofija mod in erektilna disfunkcija.
Začetek bolezni se pri posameznikih razlikuje. Povprečna inkubacijska doba je pet let, vendar lahko okuženi simptome opazijo že v prvem letu ali pa šele 20 let po okužbi.
Pogosto je prvi opazen znak gobavosti pojav bledih ali rožnatih kožnih madežev, ki so lahko neobčutljivi za temperaturo ali bolečino. Madeže spremenjene barve kože včasih spremljajo ali pa pred njimi nastopijo težave z živci, vključno z odrevenelostjo ali občutljivostjo v rokah ali nogah. Sekundarne okužbe (bakterijske ali virusne okužbe, ki so posledica primarne okužbe) lahko povzročijo izgubo tkiva, zaradi česar se prsti na rokah in nogah skrajšajo in deformirajo, saj telo absorbira hrustanec. Osnovno stanje imunskega sistema vpliva na vsaj del variabilnosti razvoja bolezni (patogeneze).
Približno tretjina ljudi, ki zboli za gobavostjo, utrpi poškodbe živcev. Nastala poškodba živcev je ob zgodnjem zdravljenju reverzibilna, postane pa trajna, če se ustrezno zdravljenje odloži za več mesecev. Poškodbe živcev lahko povzročijo izgubo mišične funkcije, kar vodi v paralizo. Lahko povzročijo tudi motnje občutenja ali odrevenelost, kar vodi do dodatnih okužb, razjed in deformacij sklepov.
