Prvo predavanje o podnebnih spremembah sem imel sicer že leta 1996 v Danah v Loški dolini, kjer sem na povabilo lokalnih »ekologov« o tem pod milim nebom govoril v okviru vaških »Srečanj ob polni luni«. Pri predavanju sem si pomagal s preprostim grafom, ki je prikazoval povprečne letne temperature ozračja na Zemlji v korelaciji s porastom koncentracij CO2 v ozračju v zadnjem tisočletju. Poslovenil sem ga iz gradiva, ki sem ga dobil kot projektni partner v manjšem projektu, ki ga je financiralo avstrijsko ministrstvo za okolje, vodila pa Klimatska zveza Štajerske (avstrijske Štajerske, da ne bo pomote).
Solarni kombi in doooolga vrv
V letih med 1999 in 2009, ki so bila vrhunec mojega energetsko-podnebnega aktivizma, mi je uspelo v Zvezo za podnebje vključiti eno samo slovensko občino. Gornji Grad, ki ga je takrat vodil »desničarski«, »janševski« župan Toni Rifelj, je bil prva občina izza nekdanje »železne zavese«, ki je podprla tovrstno »levičarsko« pobudo od spodaj navzgor, da na način, ki koristi vsem, rešimo tisto, kar nas vse skupaj rešuje pred spremembami podnebja, ki jih povzročamo sami in ki ogrožajo vse nas. In v Sloveniji je bila tudi edina.
Kar veliko pove bodisi o meni in mojih sposobnostih zelenega nevladniškega aktivizma bodisi o Sloveniji oziroma mentaliteti podalpskih občin v deželi, ki jo kokoš preleti v dveh dneh. Ker sem takrat s »sodelavkami«, ki so občasno dobile kakšen honorarček, preoblečen v zdravnika skakal po šolah in mami Zemlji, ki jo je predstavljal plastični globus z vgrajeno in na rdeče pobarvano žarnico (o ti prekleti rdečkarji), meril temperaturo ter z malimi nadobudneži razpravljal o tem, ali je povečanje temperature za eno stopinjo Celzija veliko ali malo, se me je oprijel vzdevek »dr. Klima«.
Male nadobudneže, ki so v en glas zatrjevali, da je 1 °C malo, sem običajno hitro postavil na laž, ko so ugotovili, da če imajo telesno temperaturo 37,5 °C, lahko ostanejo doma, če pa je ta za eno stopinjo nižja, morajo v šolo. In potem sem jih vprašal, ali je kdo že imel 40 °C vročine, in če je imel, kako se je takrat počutil, ter jim razložil, da se bo nekako tako pri za 3 °C povečani temperaturi počutila tudi Zemlja. Malo starejše smo potem poslali po šoli, da preverijo, koliko luči je po nepotrebnem prižganih in koliko radiatorjev je ob odprtih oknih popolnoma odprtih, ter izmerijo, koliko stopinj Celzija nad priporočeno temperaturo ima temperatura zraka v razredu, in izračunajo, koliko nepotrebne energije ter izpustov CO2 s tem v šoli na leto spustijo v zrak. In koliko denarja njihovih staršev oziroma davkoplačevalcev se s tem vrže skozi okno. Mlajši so se potem šli igrice izkustvenega učenja, starejši pa so bili pozzvani, da napišejo peticijo, v kateri predsednika vlade in republike prosijo, naj ukrepata, saj policijski minister nič ne naredi za to, da bi nemudoma spravil za zapahe šolskega ravnatelja, ki je nedvomno podnebni terorist, saj dopušča, da se davkoplačevalski denar uporablja za segrevanje planeta.
Kasneje se je leteči cirkus dr. Klime naokoli prevažal v »solarnem kombiju«, ki ga sicer ni poganjala sončna energija, temveč prav tako kot »nafta« fosilen, a za precej odtenkov čistejši utekočinjen naftni plin. Vendar smo v starem VW-kombiju, s katerim so bile sicer same težave in je bil tudi zelo požrešen, imeli vse sestavine za mini solarno elektrarno: štiri PV-module, razsmernik in sklop baterij ter prenosni sistem ozvočenja. In žoge, ki so v realnih proporcih predstavljale razmerja med velikostjo našega planeta, Saturna, Sonca in največje zvezde v naši galaksiji. Ter zelo doooolgo vrv, ki je predstavljala oddaljenost med Zemljo in Soncem.
Vse to igranje z žogami in vrvmi je bilo za mularijo precej zabavno, vmes pa so izvedeli še to, kako fotončki, ki jih pošilja sonček, v atomčku snovi v PV-celici izbijejo elektronček, na njegovo mesto pa takoj skoči drug in tako nastane električni tok. Ker je ta enosmeren, ga je treba v čudežni napravi, ki ji pravimo razsmernik, spremeniti v izmeničnega. Potem so poskušali vse skupaj sestaviti in se pri tem potruditi, da bi bil kot, pod katerim na PV-module padajo sončni žarki, čim bolj pravokoten, nakar se je na mini solarno elektrarno priključilo še prenosno ozvočenje in lahko se je začel solarni disko. Zvoki zimzelenih ljudskih pesmi, kot je »Sijaj sijaj sončece«, in uspešnic, kot so »Here comes the sun«, »Sunny, yesterday my life, »Waiting for the sun«, »Ti si moj sonček«, »Let's the sunshine comes in« itd., so vabili mimoidoče, ki so jim potem učenci razlagali skrivnosti sončne energije in prihod(nost) solarne energetske revolucije. Mimogrede, najuspešnejši slovenski solarni podjetnik Uroš Merc ni imel z vsem skupaj nič. Sicer smo ga prosili za podporo, vendar je dejal, da jo bomo dobili samo v primeru, če bomo uporabljali njegove PV-module in za njih tudi delali reklamo. Dr. Klima pa je hotel informirati, ozaveščati in izobraževati, ne pa predvsem delati reklamo.
Uspelo mu je pretentati Jelka Grosa
Solarni šov dr. Klime se je nekaj let rolal po Sloveniji, vmes so se dogajala tudi »ecotainment« predavanja dr. Klime v kinodvoranah, bodisi kot samostojen nastop bodisi kot »predskupina« razvpitega filma »Neprijetna resnica«, v katerem nas predsedniški luzer All Gore poskuša naplahtati, da smo mi sami krivi za to, da je na Zemlji bolj toplo.
Še preden je dr. Klima postal dr. Klima, pa je v času kurilne sezone hodil po šolah ne le zato, da bi otroke naučil napisati obtožnice zoper ravnatelje kot podnebne teroriste, temveč tudi zato, da jih je učil pravilno zakuriti ogenj, da jim je pokazal, kako gori moker ter kako suh les, da jim je s pomočjo podjetnikov, kakršen je sin že omenjenega župana Riflja, omogočil videti, kako lepo zgoreva lesna biomasa v sodobnih kuriščih na pelete, in jih prepričeval, naj ne bodo čez les in naj kurijo les ter si za drage denarje in ob pomoči Eko sklada kupijo sodoben kotel na lesno biomaso. Tudi za ceno dejstva, da bo pri hiši namesto audija, beemveja ali mercedesa VW passat.
Enkrat je dr. Klimi uspelo prepričati celo ljubljanska TE-TOL in Energetiko, da sta v nasprotju s svojimi poslovnimi interesi sponzorirala krožek energetskih detektivov na eni od ljubljanskih osnovnih šol ter prispevala sredstva za energetsko obnovo ene od učilnic. Potem so v primerjavi z identično, a energetsko nesanirano učilnico energetski detektivi merili temperaturo in porabo energije ter na koncu izračunali, koliko energije in ton CO2 bi prihranili, če bi energetsko sanirali celotno šolo.
In prefriganemu dr. Klimi je uspelo pretentati Jelka Grosa, takrat direktorja CŠOD, da je lahko v poletnem času uporabljal objekte CŠOD in v njih na poletnih solarnih taborih usposabljal mlade borce proti podnebnih spremembam, ne da bi za to plačali kaj drugega kot hrano. Namesto plačila za uporabo prostorov se je sedanji direktor Nordijskega centra Planica takrat zadovoljil s tem, da je mularija na kraju zločina pustila pod vodstvom inštruktorjev iz GI ZRMK lastnoročno izdelan sprejemnik sončne energije za pripravo tople sanitarne vode. Še več, Jelka Grosa je FDV-jevsko izobražen dr. Klima prepričal, da novi kotli na nafto ali UNP niso prava rešitev in da naj v domovih CŠOD raje kuri ostanke bližnjih žag. Na enem od domov CŠOD mu je celo dovolil postaviti miniaturno sončno elektrarno, ki pa je seveda ni plačal dr. Klima, ampak podjetje Elektro Ljubljana, ki je s tem v občutljivem času napadov na projekt TEŠ 6 podprlo vnašanje idejne zmede o vprašanjih energetske oskrbe v Slovenijo.
Prizadevanja dr. Klime, da bi v pristop h klimatski internacionali prepričal še kakšnega župana, pa zaradi klenih in trdnih značajev ter pragmatičnosti našega vrlega ljudstva niso obrodila sadov. K sreči je kljub zelo zaresnim poskusom Gregorja Golobiča v slovenski energetiki vztrajal teševski veter in dr. Klima pri žicanju za drobtinice z mize HSE ni bil več uspešen.
Ker je bil dr. Klima tudi tajnik NVO, ki sicer ni javno nasprotovala temu, da bi se v Šaleški dolini še naprej kuril premog, a se je začela javno spraševati, koliko nas bo to dejansko stalo, v katerem veljavnem nacionalnem energetskem programu so podlage za TEŠ, zakaj prav takšen TEŠ , kot je bil predlagan, ne pa kakšen drugačen, recimo TEŠ 6 400 MW, so se tudi v HSE odločili, da dr. Klima ne bo več videl tistih nekaj tisoč evrov, ki so jih po strogih protokolih in v veliki skrbi za učinkovito porabo denarja namenili za razne projektiče spodbujanja trajnostne energetike.
Dr. Klima & co. so sicer živeli od tlake, ki jo izvajajo mali partnerji iz evropske periferije v velikih evropskih projektih. Za to, da od te tlake ne umrejo, si morajo za preživetje zagotoviti še domače sofinanciranje. Dr. Klimi je bruseljske birokrate kar 10 let uspevalo speljevati na limanice in se uspešno vriniti v evropske projekte. Ne pa tudi domačih birokratov, ki odločajo o tem, kdo dobi denar za sofinanciranje projektov. V 10 letih se niso pustili niti enkrat pretentati. Pa naj je šlo za investiranje staršev kot malih delničarjev v energetsko sanacijo šole na način, da se jim vložek s pripadajočim dobičkom vrne iz energetskih prihrankov (neke vrste kombinacija med samoprispevkom, kot smo ga poznali v socializmu, in današnjim »crowd funding«). Ali za vprašanja, na kakšen način je najbolj učinkovito podpirati razvoj različnih tehnologij pretvorbe energije iz obnovljivih virov v energijo za uporabnike (ki je osnova tudi za bolj sofisticirane energetske in druge storitve potrošnikov). Ali za to, kateri načini, metode in pripomočki so najbolj učinkoviti za podnebno-energetsko opismenjevanje otrok in mladih na različnih razvojnih stopnjah.
Ni končal slavno kot mučenik
Malo bolj je bil uspešen pri pridobivanju manjših sredstev kasneje sicer ukinjene in nikoli izpod državnih vajeti spuščene Agencije za učinkovito rabo energije. Užival je namreč tihe simpatije takratnega direktorja Franca Beravsa. Ta je prihajal iz rdečih zasavskih revirjev in je dobro vedel, kako se v energetiki streže stvarem ter kje so meje, na katerih začnejo energetske novotarije ogrožati mainstreamovske trde energetike.
Tako se je dr. Klima, razrvan, ker se ne more na svoj način, in ne na način od teševskih piarovcev že strateško vkalkuliranega NVO-jevskega ekomoralnega bevskanja, boriti proti projektu TEŠ 6, umaknil v ilegalo, ne da bi javno kadarkoli karkoli pisnil proti nepotešenosti šaleškega energetskega lobija. Ni končal slavno kot mučenik. Odšel je med anonimne projektne vodje in od tam podtalno deloval ter z virusom urbanega kolesarstva okužil nekaj slovenskih mest in visokih državnih uradnikov. Ker je bila njegova služba na koncu zelo železno vodena, regionalni center za okolje, ki ga je dal s podporo EU, Japonske in nekaj velikih korporacij v srednji Evropi v začetku devetdesetih ustanoviti pokojni ameriški predsednik George Bush, pa je v soočenju s trdo konkurenco na evropskem trgu vse bolj usihal, se je umaknil med občinske uradnike. Nima več moči, da bi, kot njega dni, sredi noči pisal nove projektne predloge in snoval nove podvige. Ne posluša več Beethovna in panka, temveč albume, s katerimi sta slovo od sveta vzela David Bowie in Leonard Cohen.
Nad dosežki podnebne konference v Katovicah ni razočaran. Ker je že na študijskem potovanju na stroške ameriške vlade na srečanju na Bakerjevem inštitutu v Houstonu leta 2009 spoznal, da se teksaški naftni mogotci ne šalijo in ne izbirajo sredstev za črpanje nafte vse do zadnje kaplje. In ker ga je njegov dober znanec, belgijski ekonomist in nekdanji energetski minister ter član IPPCC Aviel Verbrueggen, prepričal, da kjotski protokol temelji na napačnih podmenah oziroma na ameriškem vzoru trgovanja z izpusti SO2 s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Uspeh slednjega pa na političnem dogovoru, ki pa ga na ravni OZN ni mogoče doseči v obliki, ki bi omogočala implementacijo. OZN namreč temelji na fikciji držav kot suverenih, od mednarodnih trgov neodvisnih subjektov. Toda s svojim trošenjem oziroma povpraševanjem po CO2-intenzivnih produktih in storitvah ustvarjamo izpuste potrošniki, ne pa države. Sistem trgovanja z izpusti bi bilo tako smiselno začeti znotraj sektorjev, v razvitih državah pa ga nadgraditi še s taksami, ki bi postopoma internalizirale vse eksterne stroške energije.
Pred 10 leti, ko je EU predsedovala Slovenija, je dr. Klima organiziral posvet, katerega namen je bil s tovrstnimi razmisleki okužiti predstavnike velikih okoljskih organizacij, kot so WWF, Greenpace, Friends of the Earth in Climate Action Network. Ampak ti so se raje še naprej šli – in se še vedno grejo – butalsko igro »Turkom vstop v Butale najstrožje prepovedan«, v smislu: če EU reče, da je treba izpuste zmanjšati za 30 odstotkov do leta 2050, bomo mi dokazali in zahtevali, da jih je treba za 50 odstotkov zmanjšati do leta 2030.
Spodbudna pa se upokojenemu dr. Klimi zdi drža ministra Lebna. Ne le na vrhu v Katovicah. Tudi v primeru pritiskov, da se za investitorje alternativnega črpanja zemeljskega plina izda ugodna presoja vpliva na okolje. A razume pritiske investitorjev v zvezi s tem, da do odločitev pride v razumnih rokih, ne pa »ob svetem nikoli«. Prav tako se mu zdi dobro, da je minister Leben poskrbel za programsko financiranje NVO in da želi okrepiti vlogo podnebnega sklada. Zdaj je treba najti še nekoga, ki bo spet spravil v pogon potujoči cirkus dr. Klime. Sicer je že prepozno, da bi preprečili najhujše, a če že tonemo, tonimo s plapolajočimi zastavami!
