V slednji sta namreč ministra Ben-Gvir in Smotrič močno nenaklonjena prekinitvi spopadov, poleg tega pa dogovor predvideva vrnitev Palestincev na sever Gaze, kjer je Izrael v zadnjih mesecih izvajal intenzivno etnično čiščenje. Trump je bil verjetno pripravljen pritisniti na Izrael prvenstveno zaradi želje po sklenitvi novega »abrahamskega dogovora« med Izraelom in Savdsko Arabijo, potem ko je savdski de facto vladar Mohamed bin Salman že nekaj časa sporočal, da je prvi pogoj nastanek palestinske države.

Sam trifazni dogovor med Hamasom in Izraelom je precej nedorečen, saj temelji na domnevi, da naj bi dobrobiti prve faze vodile k pripravljenosti na sklenitev dogovora o uresničitvi druge in tretje faze; v tem smislu morata biti še izpogajana trajno premirje in umik Izraela iz celotne Gaze. Posledično obstaja precej manevrskega prostora za lobiranje pri Trumpovi administraciji, kar bo skušal izkoristiti ameriški proizraelski lobi. Vendar pa je mogoče domnevati, da bo Trump zaradi odločenosti, da bo dosegel nov, najpomembnejši »abrahamski dogovor«, vztrajal pri uresničitvi dogovora o Gazi. Zaradi tega ni mogoče izključiti možnosti, da bi v bližnji prihodnosti razpadla izraelska vladajoča koalicija.

Vprašljivo je tudi, ali bo »palestinska oblast« lahko ustrezno upravljala Gazo. Administracija Mahmuda Abasa je operativno šibka, finančno izčrpana in predvsem nelegitimna v očeh večine Palestincev (zadnjih 30 let kolaborantsko opravlja funkcijo varnostnega podizvajalca Izraela). Poleg tega Hamas vojaško očitno ni uničen, temveč zgolj bistveno oslabljen, zaradi česar se postavlja vprašanje, v kakšni meri bo pripravljen dopustiti delovanje »palestinske oblasti«. Financiranje obnove Gaze bi lahko predstavljalo problem, ker bo tudi obnova porušene Sirije stala od 250 do 400 milijard dolarjev; vprašanje je, ali bodo zalivske države pripravljene dovolj odpreti denarnice.