V obdobju nižjih cen gorivo sestavlja od 20 do 30 odstotkov vseh stroškov letalskih prevoznikov, ob podražitvah pa se ta delež povzpne na 40 odstotkov ali več. Natančne številke določajo številni dejavniki, kot so dolžina in tip letalskih prog, vrsta letal ter strategija zakupa goriva.
Cene letalskega goriva so se podvojile, odkar so ZDA in Izrael napadli Iran. Po podatkih agencije Argus Media so cene v severozahodni Evropi v sredo dosegle zgodovinski vrh pri 1500 evrih na tono, kar je približno dvakrat več kot pred začetkom spopadov.
Čeprav cene letalskega goriva, ki je po kemični sestavi precej podobno dizlu, skoraj v celoti narekujejo gibanja na svetovnih naftnih trgih, letalski prevozniki uporabljajo več načinov za zagotavljanje ugodnih cen. Gorivo lahko kupujejo po trenutnih borznih cenah ali pa se odločijo za vnaprejšnji zakup po vnaprej določeni ceni. Ta je običajno nekoliko višja od pričakovane borzne vrednosti, razlika pa predstavlja strošek zavarovanja pred morebitnimi cenovnimi skoki.
Dolgoročni zakupi prinašajo tudi tveganja. Če cena goriva pade, prevozniki gorivo plačujejo po cenah, ki so bistveno višje od tržnih. Letalske družbe zato ne uporabljajo zgolj preprostih dolgoročnih pogodb, temveč posegajo po kompleksnejših finančnih instrumentih, kot so opcijske pogodbe in pogodbe, ki omogočajo nakup v določenem cenovnem razponu.
Strategije prevoznikov se razlikujejo, vendar se evropska podjetja na splošno pogosteje zatekajo k metodam zavarovanja pred cenovnimi nihanji kot ameriška.
Veliki ameriški prevozniki so v zadnjih letih zaradi nižjih cen nafte večinoma opustili takšno prakso. Evropska podjetja, ki se soočajo z ostrejšo konkurenco in nižjimi dobički, pa se še naprej pogosto zaščitijo pred tržnimi nihanji.
Iz vodstva skupine Air France-KLM so februarja sporočili, da z zavarovanji goriva pokrivajo 87 odstotkov letošnje porabe. Prav tako so podaljšali obdobje zavarovanja, podobne ukrepe pa so po izbruhu vojne v Iranu napovedali tudi pri nekaterih drugih prevoznikih, kot sta Easyjet in Lufthansa.
Med evropskimi podjetji, ki manj uporabljajo takšna zavarovanja, izstopa švedsko-dansko-norveški prevoznik Scandinavian Airlines (SAS). Ker so se soočili z višjimi stroški, so morali med prvimi dvigniti cene vozovnic. Krajši leti so se podražili za približno 40 evrov, čezoceanski pa za okoli 250 evrov, poleg tega pa je družba odpovedala več sto poletov.
Tudi prevozniki z boljšim zavarovanjem napovedujejo, da bodo morali ob nadaljevanju takšnih razmer višje stroške prenesti na potnike. Te strategije namreč ponujajo le delno zaščito, letalska industrija pa običajno posluje z nizkimi maržami na posameznega potnika.
Tudi višje cene ne pomagajo, če goriva fizično zmanjka, kar trenutno pomeni največjo težavo. Pri reviji Financial Times so zapisali, da večina letalskih prevoznikov že pripravlja krizne načrte za spopadanje z morebitnim pomanjkanjem goriva, ki bi lahko nastopilo v nekaj tednih. To velja predvsem za polete v Azijo.
»Jugovzhodna Azija je veliko bolj odvisna od goriva iz Zaliva kot Evropa,« je za Financial Times povedal Ben Smith, izvršni direktor skupine Air France-KLM. »V Evropi gorivo lahko dobimo, ko pa pristanemo v mestu v jugovzhodni Aziji, se morda ne bomo mogli vrniti … Brez goriva ne moreš leteti.«
Nekateri trgovci z energenti menijo, da je pomanjkanje letalskega goriva v določenih delih sveta neizogibno. Razmere se razlikujejo med letališči: večja imajo običajno zadostne zaloge za več tednov, manjša pa precej manj.
V Evropi prevozniki v prihodnjih tednih ne pričakujejo težav z dobavo, oskrba v prihodnjih mesecih pa bo odvisna od razvoja dogodkov na Bližnjem vzhodu in cen drugih naftnih derivatov. Proizvodnja kerozina je namreč zamenljiva z izdelavo dizla in kurilnega olja. Evropa sicer največ goriva uvaža iz ZDA, vendar postaja zaradi zaprtja domačih rafinerij vse bolj odvisna od tujih obratov.
Kljub negotovosti povpraševanje po letalskih vozovnicah ostaja močno in se je celo povečalo. Številni potniki so namreč z nakupi pohiteli, da bi si zagotovili nižje cene. Lufthansa je za letošnje poletje uvedla 40 dodatnih poletov v Azijo, kar ji je omogočilo zmanjšanje števila povezav na Bližnji vzhod; te polete so razprodali v nekaj dneh.