Zaradi izraelsko-ameriških napadov na Iran je notranje razseljenih že več kot 3,2 milijona Irancev, ocenjuje Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR). Po ocenah ZN naj bi večina ljudi bežala iz Teherana in z drugih večjih mestnih območij proti severu države ter na podeželje. Po ocenah UNHCR se bo to število še povečalo. Kljub tem notranje razseljenim osebam za zdaj ni zaznati begunskih tokov v tujino. Tega se zaradi iranske vojne sicer najbolj bojijo v Turčiji, ki je dobro desetletje gostila milijone sirskih beguncev. Z Iranom ima Turčija sicer vzpostavljen brezvizumski režim.
Ni zgolj Turčija tista, ki z zaskrbljenostjo zre proti Iranu, to zaradi več razlogov – tako ekonomskih, političnih kot tudi migracijskih – počne tudi Evropska unija. Voditelji EU so na četrtkovem vrhu v Bruslju sicer ugotavljali, da vojna v Iranu ni povzročila takojšnjih migracijskih tokov v Evropsko unijo, vendar so poudarili, da je treba ohraniti visoko raven budnosti in zagotoviti pripravljenost.
Kaj so sklenili?
Evropski svet je evropsko komisijo pozval, naj mu še naprej poroča o morebitnih posledicah nedavnih dogodkov za EU na področju energetske varnosti in cen energije, dobavnih verig ter migracij ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe. Poziva k usklajevanju na ravni EU, tudi glede morebitnih posledic za notranjo varnost.
V sklepih vrha so tudi zapisali, da je Unija pripravljena v celoti mobilizirati svoja diplomatska, pravna, operativna in finančna orodja, da bi preprečila nenadzorovane migracijske tokove in zaščitila varnost v Evropi. »Varnost in nadzor zunanjih meja Evropske unije se bosta še naprej krepila. Evropski svet poudarja pomen sodelovanja s partnerji v regiji, da se jim zagotovi potrebna pomoč in podpora,« so zapisali v sklepih zasedanja.
Drugačna situacija kot leta 2015
Kot sicer ugotavlja Alberto Horst Neidhardt, višji analitik za politike in vodja programa za raznolikost in migracije v Evropi pri mislišču Evropski center za politike (EPC), se današnja Evropa glede migracij zelo razlikuje od tiste iz leta 2015. »Upravljanje migracij je postalo strožje, odnos javnosti se je zaostril, leta 2026 pa bo začel veljati Pakt EU o migracijah in azilu,« pravi in opozarja, da vendarle ne gre odvračanja zamenjati z odpornostjo.
Zanj pravo vprašanje glede soočanja z morebitnim novim migrantskim tokom tiči v regiji sami. Kot ugotavlja, se sosednje države že spopadajo z znatnimi pritiski, humanitarni sistemi pa ostajajo nezadostno financirani. »Če bodo regionalni zaščitni sistemi preobremenjeni ali bodo omejili vstop, bodo razseljene osebe morda imele manj možnosti, da varno ostanejo v sosednjih državah. Čas med regionalno razselitvijo in nadaljnjim premikom bi se zato lahko skrajšal, namesto da bi se podaljšal,« pravi Neidhardt in dodaja, da če želi Evropa v prihodnosti preprečiti migracijske pretrese, se mora še naprej osredotočati na regijo, podpirati države gostiteljice, ohranjati humanitarno financiranje in preprečevati nadaljnjo destabilizacijo regije.