Medtem ko Evropska unija vzdržuje diplomatsko izolacijo beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, Združene države nadaljujejo dialog z Minskom. Posebni odposlanec ameriškega predsednika John Coale je bil ta teden spet v Belorusiji in njen režim je nato v četrtek izpustil 250 političnih zapornikov, kar je doslej največ v enem koraku. ZDA pa so umaknile sankcije proti dvema bankama, finančnemu ministrstvu in podjetju Belaruskali. Slednje je globalno pomemben izvoznik ključne surovine za gnojila in je bilo pred uvedbo sankcij največji plačnik davkov v Belorusiji.
Ameriška stran je izrazila upanje, da se bo diplomatski proces nadaljeval. Coale pravi, da bi oblasti v Minsku lahko do konca leta izpustile vse politične zapornike, ki jih je po ocenah nevladnih organizacij še več kot tisoč, ZDA pa umaknile vse sankcije. Še več – potem ko sta predsednika Lukašenko in Donald Trump avgusta lani govorila po telefonu, je Coale zdaj pustil odprta vrata možnosti obiska Lukašenka v ZDA. To bi za slednjega predstavljajo izjemen diplomatski preboj, sploh ker ga ne EU ne ZDA uradno ne priznavajo za predsednika.
Sprememba že pod Bidnom
ZDA in Evropska unija so leta 2020 proti Lukašenku in Belorusiji uvedle ostre sankcije zaradi krvavega zatrtja protestov ob spornih predsedniških volitvah. Potem so ZDA predlani proti koncu mandata Joeja Bidna začele spreminjati svoj pristop s premislekom, da bi poskušali Lukašenka vsaj deloma iztrgati iz objema ruskega predsednika Vladimirja Putina. Trumpova vlada to politiko nadaljuje in ob posredovanju Coala je Belorusija decembra lani izpustila 123 političnih zapornikov, še pred tem pa več deset.
V Evropski uniji medtem vztrajajo pri trdem pristopu. Strokovnjaki pravijo, da je razlogov več. Eden je ta, da so bile sankcije ZDA v prvi vrsti kazen za kršitve človekovih pravic, evropske pa so sčasoma postale predvsem kazen za Lukašenkovo podporo Rusiji in njeni vojni v Ukrajini. Drugi razlog je ta, da je Evropa v preteklosti že šla po poti opuščanja sankcij v zameno za izpustitev zapornikov, a brez trajnega učinka.
Delitev dela med ZDA in EU
Ameriška diplomatska aktivnost poraja vprašanje, ali naj tudi Evropa poskusi z dialogom, ki ga je Lukašenko lani stari celini ponujal preko tihe diplomacije. Ko so pri mislišču Carnegie Europe o tem povprašali poznavalce Belorusije, so dobili različne odgovore. Balazs Jarabik iz političnega svetovalnega podjetja Minority Report pravi, da Evropa potrebuje premislek o svojem pristopu. ZDA so se za spremembo odločile, ker so spoznale, da sankcije ne delujejo, je dejal, evropsko vztrajanje pri maksimalnem pritisku, ki je bilo takoj po nasilju leta 2020 moralno upravičeno, pa je sčasoma preraslo v ujetost, ki onemogoča fleksibilnost. Pri tem se Jarabik sprašuje: če Evropa zavrača vsak diplomatski kanal do Minska, kako se bo potem nekoč pogovarjala z Moskvo, kar bo po njegovem neizogibno zaradi vprašanja evropske varnosti.
Katia Gold iz Novega evrazijskega strateškega centra meni drugače. Razmere za omembe vredno diplomacijo Evrope z Belorusijo še niso primerne, ker se represija tam nadaljuje z nezmanjšano močjo, pravi. Po njenem se je med ZDA in Evropo vzpostavila nekakšna delitev dela: ZDA so se osredotočile na doseganje izpustitve političnih zapornikov in v zameno omilile sankcije, kar ni bistveno spremenilo dinamike v odnosu do Minska. Evropa pa ima v rokah močnejše sankcije, ki udarjajo v jedro državnih prihodkov Belorusije in jih Lukašenko edine jemlje resno. Če bi jih Evropa opustila brez nepovratne spremembe v Belorusiji, bi po njenem oslabila svoj vpliv.
Minsk kot kanal do informacij
iz Rusije
Sergej Tihanovski, nekdanji vodja opozicije v Belorusiji in zaprti predsedniški kandidat leta 2020, ocenjuje, da je bistvo ameriškega dialoga z Lukašenkom odpiranje neformalnega kanala informacijam o dogajanju in razpoloženju v Rusiji ter zmanjševanje odvisnosti Minska od Moskve. Tihanovskega so skupaj s še trinajstimi političnimi zaporniki izpustili lani po posredovanju Trumpovega odposlanca Keitha Kelloga in živi v ZDA. Kot je v četrtek ocenil v intervjuju za ukrajinsko agencijo Ukrinform, si Lukašenko prav tako želi vzdržno mero odvisnosti od Moskve, predvsem pa od ZDA pričakuje, da bodo v omilitev sankcij prepričale Evropsko unijo.
Pomenljivo ob tem je, da si je Coale ob tokratnem obisku Minska prizadeval tudi za zmanjšanje napetosti med Belorusijo in Litvo. Odnosi so zelo zaostreni zaradi trditev Vilne, da je Belorusija načrtno pošiljala čez mejo nezakonite migrante, spodbujala tihotapljenje cigaret z baloni, ki so motili zračni promet, ter zasegla več sto litvanskih tovornjakov, kot je poročal Reuters. Coale je kasneje dejal, da so dosegli »velik napredek« v zmanjšanju napetosti med državama.
