Deseti februar je v Italiji od leta 2005 državni praznik, ko se spominjajo okoli tisoč žrtev fojb v letih 1943–45 in povojne izselitve okoli 300.000 Italijanov z vzhodnojadranske obale, predvsem iz Istre. Veliko se jih je izselilo bolj ali manj zaradi pritiskov jugoslovanskih oblasti, del pa najbrž tudi prostovoljno. Deseti februar je izbran zato, ker so tega dne leta 1947 v Parizu podpisali mirovno pogodbo, s katero je Italija izgubila tudi Istro, Reko in Zadar, ki si jih je – kot ozemlja deloma naseljena z Italijani – priključila po prvi svetovni vojni.
Tradicionalna slovesnost je bila ob »šohtu« pri Bazovici, ki je ena od fojb, v katero so partizani in oznovci metali ubite. Vence so položili tudi predstavniki istrskih, reških in dalmatinskih izgnancev. Govoril je italijanski pravosodni minister Carlo Nordio, ki je sicer član skrajno desne stranke Bratje Italije, in poudaril, da imajo narodi, ki so bili nekoč sovražni, danes prijateljske odnose. Dodal je: »Naši sosedi Slovenci so danes povezani z nami v skupni Evropi.« Neznanci pa so konec tedna na cesto ob vhodu v spominsko območje »šohta« z rdečo barvno v slovenščini zapisali »Trst je naš« in »Smrt Fašizmu svoboda narodom«, kar je obsodilo tudi več slovenskih organizacij v zamejstvu. Premierka Giorgia Meloni zahteva, da se storilce kaznuje, ker naj bi šlo za »teptanje spomina na mučence spomina fojb« in za »skrunitev celotnega naroda«.
V Rimu je bila v ponedeljek osrednja komemoracija v predsedniški palači na Kvirinalu. Udeležili so se je tudi premierka Giorgia Meloni in večina njenih ministrov. Zunanji minister Antonio Tajani je dejal: »Žrtve fojb so bili nemočni in nedolžni civilisti. Vseh žrtev fojb je več kot 4.000, vseh izgnancev pa več kot 350.000. Krivi so bili samo zato, ker so bili Italijani.«
Predsednik Sergio Mattarella se je zavzel za spravo in morda je poskušal biti objektiven: »Na območjih vzhodne meje se je po fašističnem zatiranju slovanskega prebivalstva in barbarski nacistični okupaciji vzpostavila Titova komunistična diktatura, s katero se je začelo obdobje neusmiljenega nasilja nad Italijani.« Vendar ni omenil, da so v letih 1941–1943 v tako imenovani Ljubljanski pokrajini in tudi na »območjih vzhodne meje« italijanski fašisti izvajali nasilje apokaliptičnih razsežnosti, saj so požgali številne slovenske vasi, pobili več tisoč talcev in deportirali v taborišča več deset tisoč Slovencev, samo na Rabu jih je umrlo več kot tisoč.
