Povsem nerealni, zlasti za evropske oči, so prizori iz novega »mega zapora« v Salvadorju. Kot sardine nagneteni odrasli moški, tetovirani po skoraj vsakem koščku kože, obriti po glavah, oblečeni le v bele spodnjice so na eni fotografiji v kotu obrnjeni v zid, na drugi v strnjeni vrsti, v tretji z razkrečenimi nogami na tleh. Povečini gre za člane lokalnih tolp MS-13 in Barrio-18, morilce, tihotapce drog, tatove.
Prvih dva tisoč so jih v petek pripeljali v njihovo novo bivališče. »To je njihov novi dom. Tukaj ne bodo mogli škoditi nikomur več,« je tvitnil salvadorski predsednik Nayib Bukele, ki je kriminalcem, tolpam, pred časom napovedal vojno. Njegov kontroverzni načrt deluje, saj je za zapahi vse več ljudi. Problem pa je, opozarjajo aktivisti, da se v vladno mrežo ujame tudi ogromno nedolžnih, ki pristanejo za rešetkami.
Prvi skupini preseljenih zapornikov bo sčasoma sledilo še na tisoče obsojenih, saj je v »megazaporu« prostora za okoli 40 tisoč duš. Gre za enega največjih na tistem delu sveta, ki obenem zagotavlja najvišjo stopnjo varnosti. Tako je bilo že na poti do njega, saj so avtobuse z zaporniki ves čas s helikopterji spremljali iz zraka. V zaporu je 32 celic, velikih po sto kvadratnih metrov, v vsaki pa je 80 postelj. Zapustili jih bodo smeli le v primeru odhoda na sodišče ali premestitve v samico. Vsak gib zapornikov spremlja na desetine nadzornih kamer, 600 oboroženih vojakov in 250 policistov. Če bi jih komu uspelo pretentati in bi se prebil izven stavbe, bi se moral tam soočiti še z enajst metrom visokim obzidjem. »Zagotovili bomo, da vsi ti, ki so leta povzročali zlo in ubijali salvadorske družine, tega kraja ne bodo mogli zapustiti,« je napovedal notranji minister Romeo Rodriguez. Po navedbah predsednika Bukelea bo nova okolica zapornike sprva šokirala, saj so si v prejšnji zaporih lahko organizirali družbo prostitutk, na voljo so imeli televizijo, igralne konzule, pa tudi mamila in telefone. Zdaj je tega konec.
Za zapahi dva odstotka prebivalstva
Salvadorski predsednik je marca lani napovedal vojno (mamilarskim) tolpam. Število zapornikov se je odtlej drastično povišalo, razglasili so izredne razmere in aretirali 64 tisoč ljudi. Ker je v zaporih začelo primanjkovati prostora (v njih sta skoraj dva odstotka celotne populacije), so v nekaj mesecih zgradili novega. Skupine za človekove pravice so kritične, ker je država v času te »vojne« začasno ukinila nekaj ustavnih pravic državljanov. Ljudi aretirajo brez sodnih nalogov, imajo neomejen dostop do zasebne komunikacije državljanov, priporniki nimajo pravice do odvetnika. Aktivisti nadalje opozarjajo, da so med aretiranimi tudi nedolžni državljani, a prebivalci Salvadorja akciji ne nasprotujejo, predsednikovo vojno podpira kar 92 odstotkov ljudi. Oblasti trdijo, da imajo tolpe, ki so odgovorne za umore, izsiljevanja in trgovino z mamili, več deset tisoč članov. Cilj množičnih aretacij je propad teh kriminalnih združb.
