Henryja Kissingerja so nekoč vprašali, kdo je najvplivnejša osebnost dvajsetega stoletja. Napol v šali je odvrnil: »Jaz.« Pretirane samozavesti mu pač ni manjkalo, a Kissinger je vendarle bil bržkone najpomembnejši ameriški diplomat povojnega obdobja, ko je v osmih letih (1969–1977) na položajih predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost in zunanjega ministra odigral ključno vlogo pri končanju vietnamske vojne, zmanjšanju blokovske napetosti s Sovjetsko zvezo ter navezavi stikov ZDA s Kitajsko.
Kissinger ni maral besede realpolitika (vodenje politike na podlagi dejstev in realnih okoliščin, ne ideoloških in moralnih načel). Vseeno so mu pripisovali, da je njen doajen, navsezadnje je sam trdil, da je v zunanji politiki zasledoval praktične cilje, ne ideje. In to do te mere, da je bil na stara leta tarča poskusov sodnih pregonov oziroma obtožb, da ima roke krvave zaradi politike, ki so jo ZDA v njegovem času vodile v Kambodži, Južni Ameriki, Indoneziji in drugje, kjer so umirali civilisti.
Nazaj v Nemčijo kot vojak
Heinz Alfred Kissinger, rojen 27. maja 1923, je bil nemški Jud iz bavarskega Fürtha. S prihodom nacizma je bil v mladih letih tarča verbalnih in fizičnih napadov, ker je bil Jud. Zaradi pravilne ocene njegove matere, kam pelje Hitlerjeva politika, je družina Nemčijo zapustila leta 1938 in odšla v New York, kjer je mladi Henry, kot se je zdaj imenoval, zaradi revščine delal v tovarni ščetk za britje. Obenem se je šolal. Mahoma je usvojil angleški jezik, čeprav se ni nikoli znebil nemškega naglasa, postal je državljan in se z dvajsetimi leti vrnil, od koder je prišel: v Nemčijo kot ameriški vojak, med drugim prevajalec v obveščevalni enoti, ki je v Hannovru lovila gestapovce in sodelovala pri osvoboditvi koncentracijskega taborišča Ahlem.
Po vrnitvi v ZDA je na Harvardu diplomiral in leta 1954 doktoriral iz zgodovine. Ostal je v akademskih krogih, a se spogledoval s politiko. Prvi ameriški predsednik, ki mu je svetoval v zunanji politiki, je bil Kennedy, po njegovi smrti je bil svetovalec tudi Johnsonu, njegov naslednik Nixon pa mu je odprl vrata najvišje diplomacije in ga leta 1969 postavil za svojega svetovalca za nacionalno varnost in kasneje še za zunanjega ministra (da oboje opravlja ista oseba, je bilo sila nenavadno).
Stari prijatelj Xi Jinpinga
ZDA so bile takrat sredi globoko nepriljubljene vojne v Vietnamu in Kissinger je odigral eno ključnih vlog za njeno končanje, za kar si je prislužil Nobelovo nagrado za mir in kasneje obtožbe o krivdi za smrt več sto tisoč civilistov. Pogajanja s severnim Vietnamom so namreč ZDA kombinirale s pritiskom z bombardiranjem Hanoja in Kambodže s kasetnimi bombami, kar je po ocenah vzelo najmanj 150.000 življenj civilistov. Kissinger je leta 1973 dobil Nobelovo nagrado skupaj z vietnamskim pogajalcem Le Duc Thojem, s katerim sta sklenila pariški dogovor o prekinitvi ognja, kar je peljalo v ameriški umik. Dva od petih članov Nobelovega odbora sta zaradi nagrade Kissingerju odstopila, Le Duc Tho pa je ni hotel sprejeti zaradi ameriških kršitev premirja, kot je dejal.
V politiki do Sovjetske zveze je zagovarjal umiritev napetosti, kar je omogočilo sklenitev sporazuma o omejevanju jedrskega orožja in protiraketnih ščitov. S skrivnima potema na Kitajsko je leta 1971 odprl pot obisku predsednika Nixona in vzpostavitvi neposrednih stikov Washingtona in Pekinga, kar je razumel kot protiutež Sovjetski zvezi. Na Kitajskem je ostal priljubljen do konca, julija letos je bil pri predsedniku Xi Jinpingu, ki ga je poimenoval »stari prijatelj«. Morda je tako tudi zaradi Kissingerjevih realpolitičnih prepričanj, kjer demokratični ideali niso pri vrhu zunanjepolitične piramide.
Na Bližnjem vzhodu je po izbruhu jomkipurske vojne leta 1973 z letečo diplomacijo dosegel premirje in zasidral ZDA kot ključni dejavnik v regiji. Med večje temne plati ameriške diplomacije njegovega časa sodita podpora prevratu v Čilu proti demokratično izvoljenemu predsedniku Allendeju in operacija Kondor, s katero so ZDA podpirale diktatorje v Južni Ameriki v strahu pred komunisti in ki se je sprevrgla v atentate na politike v tujini. Tudi zaradi tega so ga hoteli dolga leta kasneje sodno preganjati v tujini, brez uspeha.
Svetovnega reda ni
Kissinger je bil zunanjepolitični intelektualni trust in je ostal vpliven tudi po koncu politične kariere. Po nasvete so k njemu hodili skoraj vsi ameriški predsedniki in drugi odločevalci. Ko je o kakšnem svetovnem problemu izrekel mnenje, se ga je poslušalo. Tako je lani dvignil prah z nasvetom Ukrajini, naj se začne pogajati z Rusijo in pristane na to, da vsega ozemlja ne bo več nadzirala. To je bil eden redkih primerov, ko je kasneje storil korak nazaj. Svojih kontroverznih potez v preteklosti namreč nikoli ni obžaloval, ampak jih je pojasnjeval kot najboljše, kar je v danem času in razmerah zmogel, kot je lani dejal za ABC. Vse to pa z dobrimi nameni za ameriške interese: »Instinktivno podpiram prepričanje, da so ZDA, ob vseh svojih pomanjkljivostih, sila dobrega v svetu in nepogrešljive za stabilnost sveta,« je lani dejal za New York Times.
Napisal je devetnajst knjig, zadnja je izšla lani. V knjigi iz leta 2015 z naslovom Svetovni red je zapisal, da ta najbrž nikoli ni obstajal. Bežen pogled čez dogajanje po svetu mu daje prav.
