»Tu je človek decembra 1972 končal svoje prvo raziskovanje Lune.« Tako piše na spominski plošči, ki jo je na Zemljinem edinem naravnem satelitu pustila posadka Apolla 17. Včeraj je minilo natanko petdeset let, odkar je tam zadnjo stopinjo pustil Eugene Cernan, poslednji od dvanajstih Zemljanov, ki so hodili po Luni. Ob slovesu 14. decembra 1972 je dejal: »Odhajamo, kot smo prišli in kot se bomo, če bo božja volja, vrnili: v miru in z upanjem za vse človeštvo.«

Z vrnitvijo potem dolgo ni bilo nič. Cernana, ki je umrl leta 2017, se še zdaj drži sloves zadnjega človeka na Luni, ki je za ZDA in tamkajšnjo javnost postala nezanimiva in predraga, potem ko so enkrat prehitele Sovjetsko zvezo. Ta je nekaj let še poskušala poslati kozmonavte na 400.000 kilometrov oddaljeni cilj, pa program dokončno opustila leta 1974. ZDA so se potem usmerile v vesoljske taksije, ki niso mogli daleč od Zemlje – rekord je bil dobrih 600 kilometrov – in tako je bilo do leta 2004, ko je predsednik George Bush z vesoljskim programom Ozvezdje napovedal vrnitev človeka na Luno do leta 2020 in gradnjo oporišča, ki bi bilo odskočna deska za pot na Mars. Ta program so potem še spreminjali, a aktualni z imenom Artemis, ki so ga skovali pod Donaldom Trumpom, je precej podoben.

Preberite še intervju z Eugenom Cernanom: Uspelo nam je zapustiti planet

Vse bolj predmet strateških premislekov

Artemis je polno zaživel prav zdaj ob petdeseti obletnici slovesa od Lune. Američani so ta mesec dokazali, da so tehnološko daleč najbliže vrnitvi s človeško posadko, in to ne samo na obisk. »Na Luno gremo, da tam ostanemo,« pravijo pri vesoljski agenciji Nasa, ki je v sodelovanju z evropsko, kanadsko in japonsko vesoljsko agencijo opravila prvega od petih velikih korakov programa: polet do Lune s kapsulo za človeško posadko Orion (v njej so bile lutke) ter vrnitev s pristankom v Tihem oceanu. Orion je postavil tudi rekord po oddaljenosti plovila, namenjenega posadki, od Zemlje (432.210 kilometrov). Pristanek človeka na Luni je predviden za leto 2025 ali kasneje, in sicer na južnem tečaju, v pričakovanju, da se tam pod površjem res skriva led. V naslednjih misijah bodo zgradili vesoljsko postajo, ki bo krožila okoli Lune, ter oporišče na površju.

V desetletjih, ki so minila od odhoda z Lune, pa se je pogled nanjo spremenil. Postaja predmet dolgoročnejših predvidevanj o bivanju na njej in izkoriščanju naravnih bogastev, nanjo se gleda tudi strateško, navsezadnje zato, ker imajo vesoljski programi vselej tudi vojaške vidike. ZDA so pod Trumpom pripravile tako imenovane artemiške sporazume o načelih izkoriščanja Lune in drugih nebesnih teles. Rusija in Kitajska sta pristop zavrnili, češ da so preveč pisani na kožo Američanom.

Rusija sodelovanje z zahodom zamenjala s Kitajsko

To je samo eden od dokazov, da se politično rivalstvo velesil in povezovanje med njimi odražata tudi v vesolju oziroma poti na Luno, kjer je Kitajska postala velik igralec. Nikoli ni sodelovala v projektu Mednarodne vesoljske postaje (ISS), prvenstveno zaradi nasprotovanja Američanov, zato je zgradila svojo. Leta 2003 je napovedala svoj program raziskovanja Lune in leta 2019 kot šele tretja država opravila mehak pristanek na njej in sploh prva na strani, ki gleda stran od Zemlje. Leto kasneje je z robotsko misijo z Lune prinesla vzorec regolita, materiala s površja, ne skriva pa še precej večjih ambicij.

In če so ZDA v vesolju dolgo časa precej zgledno sodelovale z Rusijo in bile nekaj let od nje celo odvisne za pot astronavtov na ISS, se zdaj to spreminja. V Moskvi so napovedali konec sodelovanja v projektu Mednarodne vesoljske postaje še pred njenim zaprtjem ter postavitev lastne. Lani pa so napovedali, da gredo skupaj s Kitajsko v projekt Mednarodne lunarne raziskovalne postaje (ILRS), ki bi jo lahko začeli postavljati leta 2026 in bi predvidoma stala na južnem tečaju. K projektu so povabili vse zainteresirane države. Kitajska si od sodelovanja z Moskvo lahko obeta koristi zaradi dolgoletnih izkušenj Rusije z vesoljskimi poleti, pri katerih je bila vedno zelo učinkovita in varna, Rusija pa s sodelovanjem dobiva finančno močnega partnerja.

Napredek Kitajske z nelagodjem priznavajo tudi v ZDA. »V desetih letih so ZDA s položaja nedvomnega voditelja v vesolju prišle v položaj enega od dveh vrstnikov v tekmi,« je po navedbah AP septembra dejal republikanski senator Jim Inhofe med zasedanjem odbora za oborožene sile. Vodja Nase Bill Nelson pa je lani dejal, da je Peking »agresiven tekmec« ter da »moramo dvigniti riti«, če naj Američani pošljejo človeka na Luno pred Kitajci.