Dolgo je v diplomatskih krogih veljalo tiho prepričanje, da bo mir v Ukrajini nekoč zahteval boleče kompromise. Toda zdaj je ta tiha domneva postala glasna, uradna in neizprosna politika Združenih držav Amerike. Predsednik Donald Trump je z retoriko, ki ne dopušča dvomov, razblinil še zadnje upe ukrajinskega vodstva, da bi vojno lahko končali — kar je bila iluzija, ki so jo dolgo gojili — pod lastnimi pogoji.
Sporočilo iz Bele hiše je bilo brutalno neposredno: čas za pogajanja, ki bi temeljila na ukrajinskih željah, je potekel. Na mizi je nov ameriški načrt – dokument z 28 točkami, ki od Kijeva ne zahteva zgolj diplomatske prožnosti, temveč oprijemljive teritorialne žrtve in redefinicijo državne suverenosti.
»Za ljubezen sta potrebna dva«
V svojem značilnem slogu, ki meša geopolitični pragmatizem z osebnimi opazkami, je Trump novinarjem priznal, da je pot do miru težja, kot je predvideval. Kljub njegovim pogosto poudarjenim dobrim odnosom z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, se je hitra rešitev, ki jo je obljubljal med kampanjo, izmaknila. »Mislil sem, da bomo to ustavili veliko prej,« je dejal Trump in dodal cinično opazko: »A za ljubezen sta potrebna dva.«
Vendar pa potrpljenje Washingtona kopni hitreje kot zaloge streliva na fronti. Zima trka na vrata, ruski napadi na ukrajinsko energetsko infrastrukturo se stopnjujejo, število žrtev pa nevzdržno raste. Za Trumpovo administracijo vojna v Ukrajini ni več boj za demokracijo, temveč »strašen dogodek«, ki ga je treba administrativno končati.
»Imamo načrt. Imamo pot do miru – ali pa vsaj mislimo, da jo imamo,« je dejal ameriški predsednik. Njegove naslednje besede so bile namenjene neposredno Volodimirju Zelenskemu: »Moral ga bo odobriti.«
Ultimat v 28 točkah
Čeprav podrobnosti načrta uradno niso bile v celoti objavljene, viri blizu administracije potrjujejo, da gre za drastičen zasuk od politike »nič o Ukrajini brez Ukrajine«. Načrt v 28 točkah od te države zahteva predajo določenih ozemelj, ki jih trenutno zaseda Rusija, stroge omejitve za obseg in moč ukrajinske vojske ter – kar je za Kijev morda najbolj boleče – formalno odpoved težnjam po članstvu v zvezi NATO.
Za Zelenskega, ki je svojo politično in vojaško strategijo gradil na nepopustljivosti glede ozemeljske celovitosti, je to trenutek resnice. Njegov odziv v petek je bil prežet z obupom državnika, ki se zaveda, da mu zmanjkuje manevrskega prostora. Opozoril je, da Ukrajina tvega »izgubo dostojanstva ali pa izgubo velikega partnerja«.
Ko so Trumpa soočili s to izjavo ukrajinskega predsednika, ni pokazal sentimentalnosti. Razkril je podrobnost s srečanja v Beli hiši februarja letos, ki meče novo luč na dinamiko med voditeljema. Že takrat naj bi Zelenskemu dejal, da v rokah »nima kart« za končanje vojne pod svojimi pogoji.
»Na neki točki bo moral sprejeti nekaj, česar doslej ni sprejel,« je bil jasen Trump. Dodal je še sol na rano z oceno, da bi moral Kijev dogovor sprejeti že pred letom ali dvema, saj bi bil »najboljši dogovor tisti, da se vojna sploh nikoli ne bi začela«.
Moskva čuti veter v jadrih
Medtem ko v Kijevu vlada tesnoba, je v Moskvi čutiti previdno zmagoslavje. Ruski predsednik Vladimir Putin je potrdil prejem ameriškega načrta in ga označil kot možen temelj za mirno rešitev. Njegova retorika je bila mirna, samozavestna. Putin se zaveda, da sta čas in trenutne razmere na bojišču na njegovi strani.
Izpostavil je, da Kijev načrtu nasprotuje, vendar je v isti sapi opozoril, da niti Ukrajina niti evropske sile ne razumejo nove realnosti: ruske sile napredujo. Brez mirovnega sporazuma se bo to napredovanje nadaljevalo. Za Kremelj ameriški načrt predstavlja tiho priznanje Zahoda, da vojaška zmaga Ukrajine ni mogoča.
Novica o ameriškem ultimatu je povzročila potres tudi v evropskih prestolnicah. Evropska unija, ki je doslej sledila ameriškemu vodstvu pri podpori Ukrajini, se zdaj sooča z možnostjo, da ostane sama na okopih politike, ki jo Washington zapušča.
Na robu vrha G20 v Johannesburgu se odvija prav tako prava diplomatska drama. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in predsednik Evropskega sveta Antonio Costa sta napovedala nujen sestanek voditeljev EU. Tema pogovorov uradno ostaja situacija v Ukrajini, a v resnici gre za krizni menedžment. Evropa mora odgovoriti na vprašanje: ali lahko – in ali sploh želi – podpirati Ukrajino v vojni, ki jo je njen najpomembnejši zaveznik, ZDA, odločil končati za pogajalsko mizo, ne glede na ceno, ki jo bo plačal Kijev?
Geopolitična tektonska plošča se je, kot kaže, premaknila. Vprašanje ni več, ali bo Ukrajina morala popustiti, temveč koliko bo od njene suverenosti ostalo, ko se črnilo na ameriškem načrtu posuši.
