V pakistansko prestolnico Islamabad prihajajo pogajalci ZDA in Izraela, ki bodo skušali skleniti dolgoročno premirje v Perzijskem zalivu. Predvidoma v soboto bodo po šestih tednih vojne spet sedli za pogajalsko mizo in začeli skupno tretji sklop pogajanj. Najprej so se pogovarjali aprila lani, ko so 62 dni iskali rešitev za iransko jedrsko vprašanje, potem pa se je začela dvanajstdnevna vojna med Izraelom, ZDA in Iranom. Nato je sledilo dobrih sedem mesecev zatišja. Februarja letos so poskusili še drugič. Takrat so pogovori z vnovičnim omanskim posredništvom trajali 22 dni, potem pa so se Izrael in ZDA vnovič odločili za vojaško posredovanje proti islamski republiki.
Največja preizkušnja Vancea
Tokratna pogajanja v Pakistanu bodo povsem drugačna kot prejšnja dva sklopa, ki sta se večinoma vrtela zgolj okoli iranskega jedrskega vprašanja. Pod grožnjo, da krhko premirje v Perzijskem zalivu vnovič propade in se bodo nadaljevali napadi ene in druge strani, bo za pogajalsko mizo z ameriške strani sedel podpredsednik J. D. Vance, za katerega bo to prvi tovrsten velik preizkus v mednarodni politiki. Pri gostiteljih – pakistanskemu premierju Šebhazu Šarifu in načelniku generalštaba kopenske vojske Asimu Munirju – bo skupaj z zdaj že izkušenima pogajalcema Stevom Witkoffom in Jaredom Kushnerjem poskušal doreči rešitev v pogajanjih, ki bodo preko posrednikov potekala z iransko delegacijo. To bo vodil predsednik parlamenta Mohamed Bager Kalibaf, ki je zaradi zdesetkanega vodstva države zdaj še bolj vpliven, v podporo pa mu bo zunanji minister Abas Aragči, ki je iransko delegacijo vodil februarja.
Že v prvem krogu utegne priti do velikih trenj med Washingtonom in Teheranom zaradi različnih pogledov na deset točk obsegajoč mirovni predlog Irana, ki naj bi bil podlaga za pogajanja. V Iranu zatrjujejo, da vzpostavljeno premirje po tem predlogu velja tudi za Libanon, kjer pa Izrael nadaljuje z zračnimi in kopenskimi napadi na šiitsko milico Hezbolah in ob tem cilja številne civilne cilje. Po razglasitvi premirja v torek so sledili najhujši napadi Izraela doslej in terjali že več kot 250 življenj, nač čemer so se zgražali na različnih koncih sveta, tudi v Evropski uniji. »Izraelska dejanja močno ogrožajo premirje med ZDA in Iranom. Premirje bi se moralo razširiti tudi na Libanon,« je ocenila visoka zunanjepolitična predstavnica Kaja Kallas in dodala, da je zaradi več sto žrtev težko trditi, da takšna nasilna dejanja sodijo v okvir samoobrambe. Ob tem je vnovič pozvala k razorožitvi Hezbolaha, kot je veljalo po prejšnjem dogovoru o prekinitvi spopadov med Izraelom in šiitsko milico.
Napadi na Libanon ogrožajo premirje
Medtem ko izraelski premier Benjamin Netanjahu napoveduje, da bo Izrael nadaljeval z napadi na Hezbolah, v Beli hiši dopuščajo možnost, da se bo premirje po morebitnih dogovorih med Netanjahujem in Trumpom razširilo tudi na Libanon. Iranski predsednik Masud Pezeškian zatrjuje, da Iran ne bo pustil Libanona na cedilu, kar je sicer polresnična izjava – Iran ne želi pustiti na cedilu predvsem svojega zavezniškega Hezbolaha. Šef iranske delegacije v Islambadu Kalibaf je poudaril, da Libanon in celotna os upora z zavezniki Irana predstavljata neločljiv del premirja. Nadaljevanje napadov na Libanon v Teheranu razumejo kot kršitev premirja, opozarjali pa so še, da bodo ure pred začetkom pogajanj ključne za nadaljnjo dogajanje. »Kršitve premirja imajo jasne posledice in sprožajo odločne odzive. Takoj pogasite ogenj,« je sporočal Kalibaf. Iransko politično vodstvo s predsednikom na čelu je zaradi odločitve za začetek pogajanj sicer tarča ostrih kritik najbolj konservativnih krogov režima, češ da premirje sovražniku ponuja zgolj možnost priprav na nove napade.
Največji adut je Hormuška ožina
Druga točka, ki bi že lahko pripeljala do propada pogajanj, je iransko vztrajanje pri zaprtju Hormuške ožine, dokler se ne prenehajo napadi na Libanon. To vprašanje je zaradi svetovne energetske krize tudi njihov največji adut, ki se mu niso bili pripravljeni odpovedati pred začetkom pogajanj. Iz neuradnih sporočil Teherana je bilo razvidno, da bi bil sicer pripravljen vsaj delno odpreti ožino. Pred začetkom spopadov jo je dnevno prečkalo tudi do 130 ladij, zdaj naj bi v skladu s sporazumom o premirju čez ožino spustili največ 15 plovil na dan.
Pripravili so tudi poseben zemljevid novih alternativnih plovnih poti, da bi ladje v Perzijski zaliv in iz njega plule bliže iranski obali ter se tako izognile nastavljenim morskim minam na siceršnjih plovnih poteh. S tem so še krepili svojo pogajalsko pozicijo. Prav tako so v Iranu vztrajali pri tranzitni pristojbini, ki bi so jo delili z Omanom kot drugo državo, ki upravlja z ožino, in bi lahko znašala dva milijona dolarjev na ladjo. Ameriški predsednik pa je predlagal, da bi ZDA in Iran ožino upravljali v okviru »skupnega podjetja«, medtem ko EU zagovarja prosto plovbo brez pristojbin.