Čeprav noč ponuja odlične možnosti skrivanja, odločitev za napad pod okriljem teme izvira tudi iz tehničnih omejitev, operativne nujnosti in psihološkega bojevanja, piše The Jerusalem Post.
Za razliko od letal se rakete ne morejo zanašati na kisik iz atmosfere za pogon. Namesto tega morajo znotraj svojega sistema imeti tako gorivo kot oksidator – komponente, potrebne za izgorevanje. Razlog za to je dejstvo, da balistične rakete dosežejo višine, kjer je kisik redek ali ga sploh ni. Ta temeljna zahteva deli takšne rakete v dve kategoriji: na tiste, ki jih poganja tekoče gorivo, in tiste, ki uporabljajo trdo gorivo.
Kot še navaja The Jerusalem Post, iranske rakete dolgega dosega, kot je Shahab, običajno uporabljajo tekoče gorivo. Te rakete pred izstrelitvijo zahtevajo zapleten proces polnjenja z gorivom, ki vključuje dva ločena rezervoarja – enega za gorivo in drugega za oksidator. Ta postopek je časovno občutljiv, nevaren in zahteva posebno infrastrukturo ter usposobljeno osebje. To dela fazo polnjenja rakete z gorivom zelo ranljivo, še posebej pod budnim očesom sovražnikovih satelitov in izvidniških letal. Da bi zmanjšal tveganje razkritja napada, Iran pogosto polni gorivo ponoči, ko je vidljivost manjša.
Iranska ponavljajoča se praksa nočnih izstrelitev ni naključna odločitev. Odraža tudi večplastno vojaško doktrino, ki upošteva tehnične realnosti, strateške zmogljivosti in psihološko dinamiko bojevanja. Z uporabo raket na trdo in tekoče gorivo, mobilnih izstrelitvenih platform ter skrivanja pod plaščem noči je Iran zgradil sistem, ki daje prednost preživetju rakete, presenečenju in psihološkemu vplivu, tudi ko rakete ne uspejo zadeti cilja.
