Njegova izjava meče nadaljnjo senco dvoma na pogajanja v Pakistanu, ki jih je za ponedeljek napovedal ameriški predsednik Donald Trump, ko je dejal, da v Islamabad odhajajo podpredsednik J. D. Vance ter pogajalca Steve Witkoff in Jared Kushner.
Takšen pingpong z izjavami ene in druge strani sicer ni novost. Doslej se je pokazalo, da je Iran tisti, ki praviloma nekoliko zavlačuje s potrditvijo zakulisnih pogovorov. Katarski analitik Rašid Al Mohanadi je za CNN ocenil, da je iranska udeležba v drugem krogu precej verjetna, ker so njegove strateške možnosti omejene. »Razen vojne jim preostanejo samo pogajanja. Mislim, da se hočejo pogajati, toda pod pogoji, o katerih se z ZDA očitno ne strinjajo,« je dejal Al Mohanadi.
Prvo zajetje ladje
Po nedeljskih ugibanjih o usodi pogajanj pa je dodaten obremenilni dejavnik prineslo prvo ameriško zajetje kakšne ladje. Gre za z Iranom povezani tanker M/V Touska, na katerega so z ameriškega rušilca streljali z vodeno raketo in uničili strojnico (posadko so prej opozorili, naj se od tam umakne), nato pa so se na krov s helikopterji vkrcali marinci ter plovilo zasegli.
Iran je že konec tedna zahteval ameriško sprostitev pomorske blokade svojih pristanišč pred začetkom pogajanj, kar je bil eden v vrsti zapletov med državama. Teheran je namreč po petkovi prekinitvi ognja med Izraelom in Libanonom, ki jo je sam zahteval, sporočil, da je Hormuška ožina odprta. Tako je vsaj zatrdil zunanji minister Abas Aragči, čeprav sodeč po drugih odzivih iz Teherana o tem ni bilo enotnega stališča, kar je povzročilo še dodatno zmedo. ZDA so potem sporočile, da kljub iranskemu odprtju ožine nadaljujejo blokado iranskih pristanišč, dokler ne bo dosežen splošen dogovor med državama. V Teheranu so očitno pričakovali, da bo drugače, in nato v soboto spet razglasili, da je ožina zaprta. V nedeljo je potem ni prečkala nobena ladja, Iran pa je streljal na ladji pod indijsko zastavo, ki naj ne bi upoštevali prepovedi. To je povzročilo tudi hudo kri med Teheranom in New Delhijem. Pakistan je v ponedeljek sporočil, da je poveljnik njegove vojske govoril z ameriškim predsednikom in mu dejal, da je ameriška blokada ovira nadaljevanju pogajanj.
»Jedrski material ne gre nikamor«
Obenem iz Teherana in Washingtona prihajajo zelo nasprotujoče si trditve o morebitni vsebini dogovora, s katerim bi končali vojno. Ameriški predsednik je denimo slikovito razlagal, da bodo poslali težko mehanizacijo v globine porušenih iranskih kompleksov in od tam v ZDA odpeljali več kot 400 kilogramov urana, ki ga je Iran obogatil do stopnje 60 odstotkov, kar je že kar blizu potrebam za jedrsko orožje.
Odgovor Irana je, da obogateni uran ne bo šel nikamor. »Odstranitev jedrskega materiala iz Irana ni bila nikoli možnost v pogajanjih. Končno stališče Teherana je, da svoje jedrske dosežke ohrani na svojem ozemlju,« je v ponedeljek dejal tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Baghaei.
Vprašanje iranskega jedrskega programa in Hormuška ožina sta pogajalsko najtrši oreh. Odločne izjave obeh strani pa pogajalcem in voditeljem vnaprej otežujejo delo, saj bi bil kompromis videti kot popuščanje. Diplomaciji, ki v ozadju očitno deluje pod pakistansko taktirko, takšna robustnost oži manevrski prostor. Pridružujejo se ji tudi grožnje, kar je zdaj sicer že ustaljena praksa. Trump je denimo dejal, da Iranu ponujajo »zelo pošten in razumen dogovor, in upam, da ga bodo sprejeli, kajti če ga ne bodo, bodo ZDA v Iranu uničile prav vsako elektrarno in prav vsak most«.
