Na sobotnem referendumu je 52,8 odstotka udeležencev zavrnilo nadaljevanje pristopnih pogajanj Islandije z EU o polnopravnem članstvu. Udeležba je bila visoka: 82,5-odstotna. Islandija, ki ima 400.000 prebivalcev, se je o vstopu v EU že pogajala po letu 2009, po hudi finančni in gospodarski krizi, a je vlada pogajanja prekinila leta 2015, ko je Islandija gospodarsko in javnofinančno okrevala.
Ker so ankete pred referendumom napovedovale izenačen boj med zagovorniki in nasprotniki nadaljevanja pogajanj, rezultati kažejo, da so se na glasovanju močno mobilizirali nasprotniki. Po pričakovanju je proevropsko glavno mesto Reykjavik, ki ima 200.000 prebivalcev, podprlo nadaljevanje pogajanj, proti pa je bil preostali del Islandije.
Ribe predstavljajo skoraj polovico izvoza
Zmaga nasprotnikov pogajanj je tudi zmaga evroskeptične in konservativne Stranke za neodvisnost, predvsem ribičev, ki so opozarjali na to, da bi Islandija s članstvom v EU, tudi če bi ji sprva v Bruslju popuščali, slej ko prej izgubila suverenost nad svojimi bogatimi ribolovnimi območji. Ribe pa predstavljajo 40 odstotkov islandskega izvoza. Vladi in socialdemokratski premierki Kristrun Frostadottir, ki se je poskušala izogniti predreferendumski kampanji, so očitali, da nista povsem jasno povedali, koliko sta na morebitnih prihodnjih pogajanjih pripravljeni popustiti EU.
Pomemben argument nasprotnikov pogajanj, tudi sindikatov in delodajalcev, je bil, da Islandija že ima vse prednosti, ki jih prinaša članstvo EU, in da bi s polnopravnim članstvom samo ogrozila svoje ribištvo in svoj visoki življenjski standard. Rezultat tega referenduma naj torej ne bi pomenil, da Islandci zavračajo EU, ampak le kaže, da so zadovoljni s sedanjo vključenostjo v EU. Čeprav ni v EU, je namreč Islandija tako kot Norveška že dolgo članica schengenskega območja in Evropskega gospodarskega prostora, kar ji tako kot Norveški omogoča prost pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile z EU. Nimata pa svojih predstavnikov v evropskih institucijah. Tako morata uveljavljati številne uredbe in direktive EU, čeprav pri njih ne soodločata.
Večji del levosredinske vlade je zagovarjal nadaljevanje pogajanj o polnopravnem članstvu. A večine Islandcev ni prepričal z argumentom, da bi bilo dobro videti, kam bi pripeljalo nadaljevanje pogajanj, ki pa ne bi k ničemur zavezovalo Islandije. Po uspešnem zaključku pogajanj bi namreč sledil še referendum o polnopravnem članstvu, na katerem bi Islandci lahko zavrnili vstop v EU.
Dobro bi bilo, če bi imeli evro
V levosredinski vladi je predvsem zunanja ministrica Thorgerdur Katrin Gunnarsdottir, voditeljica proevropske liberalne Reformne stranke, zagovarjala nadaljevanje pogajanj. Trdila je, da bo Bruselj pripravljen popuščati, ker je Islandija bogata in bo neto plačnica v proračun EU, poleg tega pa ima strateško lego med severnim Atlantikom in Arktiko. Kot drugi zagovorniki vstopa v EU tudi poudarja, da bi bilo zelo dobro za Islandijo, če bi imela evro, ki je trdna valuta, namesto nestabilne islandske krone.
Sedanja levosredinska koalicija, v kateri so socialdemokrati, Stranka reforme in levičarska Ljudska stranka, je po nastanku jeseni 2024 v svojem programu predvidela takšen referendum do konca leta 2027. Letos pa je predvsem na pritisk zunanje ministrice Gunnarsdottirjeve pohitela, ker je Donald Trump kazal apetite po Grenlandiji, ki leži samo 300 kilometrov od Islandije, in ker v bližini Islandije pogosto plujejo ruske vojaške ladje. Sicer je Islandija ena od dvanajstih ustanovnih članic Nata, a nima vojske, pač pa le policijo in obalno stražo. Za njeno varnost jamči Nato.