Italijanska vlada premierke Georgie Meloni razmišlja o odstopu od sodelovanja v kitajski pobudi o pasu in cesti, osrednjega projekta zunanje politike predsednika Xi Jinpinga za krepitev ekonomskih, infrastrukturnih in političnih povezav s svetom. Tak korak je jasno nakazal obrambni minister Guido Crosetto iz stranke Bratje Italije, ki jo vodi Melonijeva, saj je ostro kritiziral sodelovanje v pobudi, rekoč da Italiji ni prinesla ničesar. Melonijeva je bolj previdna in pravi, da se za odstop od pobude še niso odločili, čeprav je sodelovanje v njej kritizirala v kampanji pred parlamentarnimi volitvami septembra lani.
V pobudi edina iz skupine G7
Italija je memorandum o sodelovanju v pobudi o (ekonomskem) pasu in (morski svilni) cesti podpisala marca 2019 pod vlado Giuseppeja Conteja, ob diplomatskem negodovanju Bruslja in Washingtona. To je storila kot edina večja zahodna država in edina članica skupine G7. Memorandum govori o krepitvi političnega dialoga, infrastrukturnih povezav, trgovanja in naložb, finančnega in zelenega sodelovanja ter stikov med ljudmi. V njem tudi piše, da velja pet let in se obnovi za novih pet, če katera stran vsaj tri mesece prej ne napove konca sodelovanja. To pomeni, da se mora Rim odločiti do decembra.
V memorandumu sicer tudi izrecno piše, da nič v njem ne predstavlja zakonskih ali finančnih obvez ali zavez strank. V tem pogledu je torej bolj podlaga za krepitev sodelovanja in nič več. Vendar ima dokument veliko politično težo. Združene države in ostale članice skupine G7, ki ji bo Italija predsedovala prihodnje leto, pa tudi Indija in še kdo pobudo razumejo kot sredstvo za širjenje globalnega vpliva Pekinga. Nemška vlada je denimo v julija objavljeni strategiji do Kitajske kritično zapisala, da pobuda o pasu in cesti, v kateri sama ne sodeluje, ne upošteva okoljskih in družbenih standardov ter ustvarja (ekonomsko) odvisnost držav od Pekinga. Tudi Francija v njej ne sodeluje, kljub Macronovim pomislekom glede prevelikega oddaljevanja od Pekinga.
Iskanje ravnotežja
Letos bo pobuda o cesti in pasu praznovala deset let in Kitajska oktobra ob tej priložnosti organizira odmeven vrh, na katerem bi rada videla svetovne voditelje. Kot je te dni poročal Wall Street Journal, v Evropi za to ni navdušenja, tudi zato, ker je udeležbo potrdil ruski predsednik Vladimir Putin. Melonijeva, ki je bila prejšnji teden v Washingtonu pri predsedniku Joeju Bidnu, je sicer prav takrat napovedala tudi obisk Pekinga, a verjetno ne na omenjenem vrhu, če bo iz pobude izstopila.
Njen obrambni minister je dejal, da »je bila odločitev za pridružitev svilni cesti improvizirano in izprijeno dejanje vlade Giuseppeja Conteja, ki je pripeljalo do dvakratno slabih rezultatov. Na Kitajsko smo izvozili kopico pomaranč, oni pa so v treh letih potrojili izvoz v Italijo. Najbolj smešno pa je, da je Pariz brez pristopa k ponudbi Pekingu prodal za več deset milijard evrov letal«. Crosetto pa je v pogovoru za Corriere della sera dodal, da je treba premisliti, kako izpeljati izstop Italije, ne da bi škodovali odnosom, saj je Kitajska tekmec, a tudi partner.
To je dilema tudi za Melonijevo. Doslej je – tudi z obiskom v ZDA – pokazala, da zna umiriti kritike na svoj račun zaradi desnega pedigreja stranke, ki stoji na dediščini fašističnih. To je storila tudi z aktivno podporo Ukrajini in enotnosti Nata, kar ni bilo samoumevno glede na pretekle dobre odnose italijanske desnice s Putinom, predvsem nedavno umrlega Silvia Berlusconija pa tudi voditelja vladne Lige Mattea Salvinija. Zdaj Melonijevo čaka izziv, da takšen diplomatski manever izpelje tudi v Pekingu, če se odloči odpeljati s svilne ceste.
